»Pride Paraklit, ki vam ga bom poslal od Očeta.« (Jn 15,26) S temi besedami Jezus apostolom obljubi Svetega Duha, dokončni dar, dar darov. Sprejmimo danes to besedo, ki je ni lahko prevesti, saj vsebuje več pomenov. Paraklit, v svojem bistvu, pomeni dve stvari: Tolažnik in Zagovornik.
Paraklit je Tolažnik
1. Paraklit je Tolažnik. Mi vsi, posebej v težkih trenutkih, kakor je ta s pandemijo, se zatekamo samo k zemeljskim tolažbam, ki kmalu izginejo. Jezus nam danes podarja nebeško tolažbo, Duha, »popolnega Tolažnika« (Slednica). Kakšna je razlika? Tolažbe sveta so kakor pomirjevala: dajejo trenutno tolažbo, vendar pa ne zdravijo globoke bolezni, ki jo nosimo v sebi. Zamotijo, raztresajo, vendar ne ozdravijo v korenini. Delujejo površinsko, na ravni čutov in ne srca. Samo tisti, ki nam da čutiti, da smo ljubljeni takšni, kot smo, srcu podari mir. Sveti Duh, Božja ljubezen, stori tako: spusti se v notranjost, saj Duh deluje v našem duhu. Obišče »notranjost srca« kakor »dušam sladki gost« (prav tam). Je sama nežnost Boga, ki nas ne pusti samih; kajti biti s tistim, ki je sam, že pomeni tolažiti.
Tja, kjer je največja stiska, prinaša največjo tolažbo
Sestra, brat, če zaznaš temo samote, če v notranjosti nosiš skalo, ki duši upanje, če imaš v srcu rano, ki skeli, če ne najdeš izhoda, se odpri Svetemu Duhu. On, je zapisal sv. Bonaventura, »tja, kjer je največja stiska, prinaša največjo tolažbo, ne kakor dela svet, ki v blagostanju tolaži in se dobrika, v nadlogi pa zasmehuje in obsoja« (Pridiga med osmino vnebohoda). Tako dela svet, tako dela predvsem duh sovražnika, hudič: najprej se nam dobrika in nam da, da se čutimo nepremagljivi, dobrikanje hudiča, ki pospešuje nečimrnost, nato pa nas vrže na tla in se čutimo zgrešene, z nami se igra. Stori vse, da bi nas vrgel na tla, medtem ko nas Duh Vstalega želi ponovno dvigniti. Poglejmo apostole: bili so sami tisto jutro in izgubljeni, bili so za zaprtimi vrati, živeli so v strahu in pred očmi so imeli vse svoje šibkosti in polomije, svoje grehe. Zanikali so Jezusa Kristusa. Leta, ki so jih preživeli z Jezusom, jih niso spremenila, ostali so enaki. Potem so prejeli Svetega Duha in vse se spremeni: težave in pomanjkljivosti ostanejo iste, in vendar se ne bojijo več in ne bojijo se niti tistih, ki jim želijo storiti hudo. Čutijo se potolaženi v notranjosti in želijo navzven razliti Božjo tolažbo. Prej so bili prestrašeni, zdaj pa se bojijo samo tega, da ne bi pričevali ljubezni, ki so jo prejeli. Jezus je to prerokoval: Duh »bo pričeval o meni; in tudi vi pričujete« (Jn 15,26-27).
Članek si lahko v celoti preberete TUKAJ.
Vir: Vatican News
s. Leonida Zamuda SL
