Vsi vemo, da je starozavezno postavo Bog izročil Mojzesu, te zapovedi pa so bile vklesane na dve kamniti tabli. Obe tabli sta bili položeni v poseben zaboj, imenovan “skrinja zaveze”. Ta skrinja je pomenila tudi Božjo navzočnost med Izraelci – če so se od nje oddaljili, niso bili deležni Božjega varstva.
Skrinja zaveze je bila torej za Izraelce velika dragocenost. Hranili so jo v svetem šotoru, kamor je prihajal Mojzes za posvet z Bogom. Dve tabli ponazarjata tudi dve osnovni zapovedi iz Stare zaveze: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vso dušo, vsem srcem in vsem mišljenjem, ter ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na ploščah je bila torej vrisana “sinajska zakonodaja”, v skrinji pa je bila tudi Aronova palica ter mana. Aronova palica je simbolizirala duhovniško službo (po njej je Bog storil čudež, saj se je kot edina razcvetela, s čimer je Bog pokazal, koga je izbral za duhovniško službo), mana, s katero je Bog hranil ljudstvo v puščavi, pa milostni dar iz nebes – nebeško hrano.
Vse te podobe so se uresničile v Mariji. Po Božji milosti in Božjem načrtu je spočela Svetega Duha in devet mesecev pod srcem nosila učlovečenega Boga – Jezusa, ki je sam o sebi rekel, da je “kruh iz nebes”. Jezus sam je izpolnitev in dopolnitev starozavezne postave. Ko je pri zadnji večerji izročil kelih z vinom, je vino spremenil v “kri nove in večne zaveze”. Nova zaveza ni zanikanje stare zaveze, vendar staro močno presega, saj je vse naše kršitve postave Jezus sam plačal s svojo krvjo. Jezus je tik pred svojim trpljenjem učencem povedal, da jim da novo zapoved. Novost te zapovedi je v tem, da je zaobsegla vse bistvo tega, kar je Mojzes prejel na Sinaju, a hkrati razširila milost odrešenja na vse narode. Prej se je Bog razodel samo izvoljenemu ljudstvu, sedaj se razodeva vsem narodom. Vsi smo poklicani k milosti odrešenja.
Lahko torej rečemo, da je Marija poosebljena skrinja nove in večne zaveze. V Stari zavezi je kralj David dal skrinjo zaveze pripeljati v Jeruzalem iz Judove dežele in jo je nato slovesno s petjem in vzklikanjem sprejel, ko je skrinja prispela v mesto. Ali nas Marijin obisk pri Elizabeti ne spomni prav na ta dogodek? Marijin odhod v “mesto na Judovem” je, kot pravi zaslužni papež Benedikt XVI., prva evharistična procesija v zgodovini. Elizabeta prepozna navzočnost samega Boga v Mariji, kajti slednja ima pod svojim srcem resničnega Odrešenika, ki je z daritvijo svojega telesa na križu, kot pravi Rimski misal, postal “jagnje, oltar in duhovnik obenem”.
Marija, skrinja zaveze, prosi za nas!
