Nemogoče je nebeško kraljestvo opisati s človeškimi besedami. Sv. Pavel je zato uporabil takšne besede: “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo…” (1Kor 2, 9) Nebeško kraljestvo namreč presega vse človeške predstave o njem.
Kljub temu pa ljudje potrebujemo zemeljske podobe, da bi orisali to, kar nas čaka v nebesih, čeprav se nam te podobe zdijo neustrezne. Vendar tudi Jezus uporablja te podobe. Ko je Simonu dal novo ime Peter (Kefa), mu je obljubil, da mu bo dal “ključe nebeškega kraljestva”. Jezus celo sam sebe naziva “vrata”, kot je tudi sam dejal v Janezovem evangeliju: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.” (Jn 10, 7-9)
V nebeško kraljestvo torej ni mogoče vstopiti mimo vrat. Nebeško kraljestvo ima svoj “vhod”, to je Jezus Kristus. Vendar je bila Marija tista, ki je sprejela učlovečenega Boga. S tem je postala prva, ki ima dostop do nebeških vrat. Neka šala pravi, kako se je sv. Peter, nebeški vratar, jezil, ker so tisti, ki jih sam ni spustil naprej, vendarle prišli noter – skozi stranski vhod, ki ga je odprla Marija. V tem je tudi veliko resnice. Sveti Bernard, velik častilec Device Marije, je poudarjal, da je iskrena in zdrava pobožnost do Božje matere uradno vodilo, da se popolnoma združimo z Jezusom, in sicer se lahko prek nje naučimo biti resnično ponižni učenci. Tudi sv. Ludvik Grignon Montfortski je poudarjal, kako je najbolj zanesljiva pot do Jezusa prav preko Marije. Prava marijanska pobožnost pa, kot pravi sv. Ludvik, vedno vodi do končnega cilja: k Jezusu. To je tudi Marijina želja. Tudi zato je Marija vredna naziva “vrata nebeška”.
Tudi zvezda danica je znana prispodoba, ki se pojavlja v povezavi z Marijo. V mnogih škofovskih grbih zvezdo najdemo kot Marijin simbol. Zvezda danica je tista zvezda, ki naznanja (velikonočno) jutro, nov dan, vstajenje od mrtvih. V pismu za obhajanje jubileja 700-letnice svetišča svete hiše v Loretu (1994) piše sv. papež Janez Pavel II. piše: »V zgodovini je bila Marija jutranja zvezda, ki je vzšla pred prihodom Sonca pravičnosti, Kristusa, našega Boga. V življenju Cerkve ostaja Marija skrivnostno še naprej jutranja zvezda vedno, kadar v svoji milosti Gospod ponovno prihaja k nam.« Če lahko Jezusa primerjamo s soncem – in mučenec bl. Alojzij Grozde je evharistijo primerjal s soncem, navsezadnje ima tudi monštranca ponavadi obliko sonca – je Marija svetla zvezda, ki naznanja prihod sonca. Ko sonce vzide, s svojo svetlobo “preglasi” zvezdo danico. Vendar je slednja vseeno navzoča.
Starodavna marijanska himna pa Marijo naziva tudi “morska zvezda”. To ne pomeni slavne prebivalke morij – za orientacijo na morju je namreč pomembna zvezda severnica, ki pokaže pravo smer. Marija je tako za nas vse v vsakdanjem življenju Morska zvezda, saj nam kaže pravo pot tako na morju kot na kopnem.
Marija, vrata nebeška in zgodnja danica, prosi za nas!
