Ni znano, ali je na svetu še kakšen narod, kjer bi bila tako močno zakoreninjena pomembnost prvorojenstva. V judovski zgodovini je to povezano z eksodusom iz Egipta, torej judovsko veliko nočjo, v hebrejščini poimenovani »pesah« oz. »pasha«, kar pomeni Gospodov mimohod. To je bila noč, ko so po Božjem posegu v Egiptu umirali prvorojenci in prvenci živine, razen tam, kjer so bila vrata zaznamovana z jagnjetovo krvjo: vsi prvorojenci izraelskega ljudstva so bili obvarovani smrti.
Zato se je od takrat ohranila zapoved, da je potrebno vsakega prvorojenca, ki je bil posebej posvečen Bogu, odkupiti z darovanjem v templju štirideseti dan po rojstvu, torej po koncu očiščevanja. Siromašni so svoje prvorojence odkupili z dvema goloboma ali dvema grlicama. Tako je bilo tudi z Jezusom – Jožef in Marija sta ga prinesla v tempelj. Na prvi pogled nič posebnega, kajti mnogi starši so tudi na isti dan darovali svoje prvorojence. A Jezusovo darovanje v templju je bilo zagotovo nekaj zelo posebnega: tempeljska duhovščina se niti zavedala ni, da je mednje pod podobo majhnega otroka prišel sam Gospodar templja, ki se je v svoji ponižnosti podredil postavi, ki jo je sam določil. To je bila napoved njegove prihodnje daritve, ki se je dokončno izvršila na križu.
Tudi Marija se zaveda usodnosti tega trenutka. Ne, ne gre zgolj za preprosto odkupitev prvorojenca, ki sicer pripada Gospodu. Odrešenik, večna Beseda, skrita pod podobo deteta, ni zgolj nekdo, ki je sedaj vrnjen k Bogu in odkupljen, ampak je Božji dar za človeštvo. Prišel je, da bi imeli vsi življenje in bi ga imeli v obilju. Božja previdnost je čudovita tudi ob tem dogodku – po notranjem nagibu s strani Svetega Duha starček Simeon vendarle dočaka dan, ko je njegovo adventno pričakovanje dokončno izpolnjeno. Podarjena mu je bila milost, da je smel v naročje vzeti otroka, ki ga je po Svetem Duhu prepoznal kot obljubljenega Mesijo, ki ni samo rešitelj Izraela, ampak »luč v razsvetljenje poganom« (Lk 2,30). Ali kot je zapisal evangelist Janez: »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.« (Jn 1,9).
Tudi to je razlog, da se vsakoletni spominski dan, ob katerem se spominjamo tega dogodka, imenuje »svečnica«. In tudi tokrat se Jožef in Marija čudita temu, kar je povedano o tem otroku. A sledi tudi Simeonova zlovešča napoved Mariji: dete bo postalo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, mnogi se bodo spotikali vanj, a tudi materino dušo bo presunil meč. A ne brez razloga, ampak da se razodenejo misli mnogih src. Že ta napoved je delovala kot meč, ki je prebodel Marijino srce. Vse do začetka Jezusovega javnega delovanja se ni vedelo, kakšen bo odnos do Mesije. Bodo ljudje v njem prepoznali Odrešenika? Ko je Jezus nastopil, je tudi resnica prihajala na dan – do tedaj prikrite misli v mnogih srcih so postajale javne. Mnoga srca so se ogrela zanj, a so bila nestanovitna. Še več pa je bilo takšnih, ki so ga zavrgli in poteptali.
Mir, ki ga daje svet, je samo navidezno zatišje – ko pa se razodene preroška beseda, dana od samega Boga, pa se pokaže resnično stanje človeka. Tedaj se mora odločiti, ali želi sprejeti odrešenje ali ne. In kako ne bi meč prebadal Marijinega srca ob spoznanju, da je nehvaležno človeštvo poteptalo samega Boga in zapravilo priložnost, da bi Božje Jagnje plačalo ceno za njihove grehe? Tudi to je razlog, zakaj bogoslužni obrazec v latinščini ob spremenjenju pri maši pri spremenjenju vina v kri omenja, da se kri »za vas in za mnoge [multos] preliva v odpuščanje grehov«. V svojem spoštovanju človekove svobode je Bog sprejel, da niso vsi hoteli sprejeti odrešenja. In to je pravzaprav meč v Božjem srcu, ne samo v Marijinem.
V premislek:
Kaj je tisto, kar lahko Bogu darujem? Koliko sem zvest Bogu in njegovim zapovedim? Kakšen je moj odnos do tistih, ki so svoje življenje na poseben način posvetili Bogu?
Molitev:
Gospod, posebej te prosim za tiste, ki so se posvetili Tebi v posvečenem življenju. Ohrani jih v zvestobi in stanovitnosti.
G. B.
