Če si pozorno preberemo Marijino hvalnico “Moja duša poveličuje Gospoda”, lahko opazimo, da gre za pesem, polno veselja. Ki pa ni posvetno veselje, ampak dar od Boga. Čeprav Marijo velikokrat častimo kot Žalostno Mater Božjo, ki pod križem skupaj trpi s svojim sinom Jezusom, pa je veselje vendarle tisto, ki ima zadnjo besedo. In to izraža tudi velikonočna marijanska hvalnica “Raduj se, Kraljica nebeška”.
A postavlja se vprašanje, čemu takšen naziv: “začetek”. Sveto pismo se začne z besedami: “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.” Janezov evangelij se začne podobno: “V začetku je bila Beseda…” Ne gre za nek časoven začetek, ampak za resnico o naši biti. Evangelij pomeni veselo novico, veselo oznanilo. V raju je namreč veselje popolno in trajno. Na tem svetu pa žal temu ni tako, saj smo z grehom izgubili tudi dar veselja. Ko je Marija rodila Jezusa, so angeli pastirjem oznanili veliko veselje. Tudi Jezus sam je govoril o veselju – večkrat je omenil, kako je njegovo veselje dopolnjeno v tem, da se njegov in naš Oče poveliča tudi z milostmi, ki jih prejmemo. Morda se sliši paradoksalno, a prav zaradi križa je prišlo veselje na ves svet, čeprav ob križu doživljamo stisko in žalost.
Zagotovo imamo ob Mariji veliko razlogov za veselje. Marija je rekla Božjemu načrtu DA, preko nje je na svet prišel Odrešenik. Marijino veselje je namreč v odkrivanju in izpolnitvi Božjega načrta, svoje poslanstvo odkriva po korakih. Tako tudi mi po njenem zgledu in po njenih stopinjah na poti k Jezusu spoznavamo svojo pot postopoma in v svobodi Božjih otrok. Lahko se veselimo, ker nas Bog ljubi in ker smo odrešeni. Veselimo se lahko, ker nam je Bog dal Mater, ki prosi za nas in nam je še posebej blizu. Veselimo se lahko, ker smo deležni tolikih milosti in lahko tudi sredi najtežjih trenutkov okušamo ta predokus nebes. In prav velika noč je tista velika skrivnost, zaradi katere zlo, greh in smrt nimajo več zadnje besede v našem življenju. Marija nam je tudi zgled za tisto pravo in resnično veselje, o katerem je tudi sv. Frančišek Asiški pripovedoval bratu Leonu: “Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: ‘Kdo je’? Odgovorim: ‘Brat Frančišek’. In on pravi: ‘Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.’ In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: ‘Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.’ Jaz pa – recimo – še vedno stojim pred vrati in moledujem: ‘Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.’ In oni bi odgovoril: ‘Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.’ Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.”
Marija, začetek našega veselja, prosi za nas!
