Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,31-35): Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Tokrat zelo kratek evangelijski odlomek nas znova vrača v dvorano zadnje večerje, kjer se je Jezus poslavljal od svojih učencev. Torej, lahko bi rekli, da na nek način podoživljamo veliki četrtek. A takrat Jezus ni samo spremenil kruha in vina v svoje telo in kri, prav tako ni zgolj umil učencem noge, pač pa jim je izročil tudi svojo oporoko, v kateri je obljubil tudi prihod Svetega Duha. In še poslednjič je v svoji velikoduhovniški molitvi Očeta prosil za svoje učence, že nekaj ur kasneje pa je v vrtu Getsemani poti krvavi pot.
Pozornost vzbudi že začetek odlomka, ki nakazuje, da je Juda Iškarjot že zapustil dvorano zadnje večerje. To spominja na usodo tistih, ki so bili zaradi lastne zakrknjenosti vrženi ven, v temo. Jezus je sam kar nekajkrat celo za mizo zadnje večerje opozoril na to izdajstvo in nihče, razen mladega Janeza, takrat ni opazil, da je bil prav Juda tisti. In ko je Juda zapustil dvorano, je morda spet nastopilo neko olajšanje. In Juda je bil tisti, ki ga Jezusova oporoka ni dosegla. Jezus spregovori o poveličanju – sebe imenuje kot Sina človekovega, torej kot trpečega Božjega služabnika. Kar precej nerazumljivo zvenijo te besede, da ga bo Bog poveličal v sebi. Zdi se skrajno nenavadno, da se je Jezusovo poveličanje moralo zgoditi na križu, ko je bil Jezus, kot je poprej napovedal, povzdignjen z zemlje. In resnično je do tega dogodka manjkalo samo še nekaj ur, tudi zato je Jezus izrekel besede, da bo le še malo časa med svojimi učenci.
A tisto, kar vzbuja največ začudenja, je ta, kot pravi Jezus, nova zapoved. Nenavadno, kajti Jezus je velikokrat že govoril o ljubezni. Ko so ga vprašali, katera je največja zapoved, je razložil, na katerih dveh zapovedih temelji vsa postava. To sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. In to dvoje je več kakor vse žgalne daritve, kot je pravilno ugotovil mlad pismouk, ki ga je o tem spraševal. V govoru na gori je Jezus celo konkretno govoril o tem, kako naj se ta ljubezen izkazuje v naših medsebojnih odnosih. V čem je torej ta novost, revolucionarnost zapovedi, ki jo je dal učencem na veliki četrtek? Morda v tej vertikalni razsežnosti, v tej radikalni novosti, ko Bog sam v svoji ljubezni sestopi med ljudi, se učloveči ter kot Učitelj in Gospod prevzame »najnižji« opravek med vsemi: umivanje nog. Ta nova zapoved sedaj samo povzame svojega ravnanja malo pred tem, ko je učencem umival noge in jih podučil, da naj tudi oni drug drugemu služijo v ljubezni, kot jim je Jezus dal zgled. Jezusov zgled ni samo nekaj zunanjega, je nekaj, kar spreminja srca. Človek bi res moral imeti zakrknjeno srce, da bi se uprl okušanju Božje ljubezni in je ne bi delil naprej.
In še nekaj je, kar je značilno za ljubezen. Naša ljubezen bo vedno nepopolna. Vedno ji bo nekaj manjkalo. Pri izpolnjevanju postave izpolniš neke zapovedi. Tu pa ni več principa samoodrešenja, niti magije: Jezusova ljubezen gre do konca. Jezus ve, kako slabotni so njegovi učenci. Eden ga bo zatajil, drugi izdal, velika večina bo zbežala, samo eden bo, ki bo stal pod križem. Šele moč Svetega Duha jih bo preobrazila v pričevalce Boga, ki je Ljubezen sama. In ta nova zapoved je dejansko vključujoča: ker Bog vsakega človeka ljubi (ne glede na to, ali veruje), tudi naša ljubezen ni zgolj namenjena zgolj bratom v veri, ampak tudi vsem drugim. In ljubezen je sad Božjega delovanja, pričevanje za Boga in po njej bodo mnogi spoznali Božje delovanje. Poklicani smo torej k temu, da nas Jezus notranje oblikuje po Svetem Duhu in bomo tako tudi sami postajali vse bolj očitni pričevalci za svet, ki še ni okusil Božje ljubezni.
C. R.
