Jezus je v svojem govoru na gori, ko je ljudi učil o blagrih, med drugim dejal: »Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj nasičeni bodo.« Ljudje nismo lačni in žejni samo po telesni hrani in pijači, na kar nas spomni tudi izrek, ki ga je Jezus ponovil, ko se je soočil s skušnjavcem v puščavi: »Človek naj ne živi samo od kruha.« Človekovo srce hrepeni po višjih vrednotah: po ljubezni in tudi po pravici.
Hrepenenje po pravici pomeni hrepenenje po izgubljenem raju, kjer je vladala harmonija in nikomur ni ničesar manjkalo. Adam in Eva sta bila zaradi upora Božji ljubezni izgnana iz raja, z njima pa je moralo raj zapustiti vso človeštvo. Greh namreč ni v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je seveda ne moremo meriti s človeškimi merili, in šele Jezus je z daritvijo svojega telesa na križa plačal dolg človeštva, ki mu je s tem odprl raj. A dokler smo na tem svetu, še vedno okušamo posledice greha in s tem nepravičnosti. Šele s smrtjo se rodimo za večno življenje, kjer je ponovno vzpostavljena pravičnost. Da lahko to dosežemo, bi morali skozi vrata zemeljske smrti vstopiti v stanju moralne popolnosti, kar pa je pri ljudeh nemogoče – ne pa tudi pri Bogu. Božji načrt odrešenja je torej tisti, zaradi katerega lahko dosežemo stanje pravičnosti in popolnosti. Sami se namreč ne moremo rešiti. Ne morejo nas rešiti niti številne deklaracije o človekovih pravicah, saj je nemogoče, da bi s človeškimi normativi lahko izkoreninili korenino vseh krivic, ki jih trpimo na tem svetu. Še več, večkrat tovrstne deklaracije same uvajajo krivičnost. V imenu človekovih pravic se dandanes uzakonja ubijanje nerojenih otrok, uzakonja se evtanazija. In zato Jezus pravi, da nam svet pravega miru ne more dati, kajti pravičnost ni sad človekovih prizadevanj, ampak Božjega delovanja. Sad pravičnosti pa je mir.
Na sodiščih pogosti zasledimo lik žene z zavezanimi očmi, kar nakazuje slepoto pravice. Gre za upodobitev Justicije, rimske boginje pravde in pravice. Ta simbol poganskega izvora nas le še dodatno spomni, da na človeških sodiščih ne moremo računati na zadostitev pravici. A na drugi strani imamo Marijo, ki je med ljudmi najbolj sledila Božji pravičnosti. Naziv »podoba pravice« je sicer vzet iz Knjige modrosti. Marija je popolna podoba Božjega Sina, kot podoba v ogledalu, ki povsem upodobi stvar, ki je pred ogledalom. Je torej najboljša upodobitev svetosti Boga. Cerkveni očetje so tako razlagali, ampak da je tudi Bog v Mariji gledal kot v ogledalu svojo podobo. Marija je v svojem življenju zelo dobro poznala ta razkorak med človeško krivico in Božjo pravico. Sama je bila obvarovana izvirnega greha, a trpljenje ji ni bilo prihranjeno. Ko je Jezus, ko so ga pribijali na križ, molil za svoje sovražnike in prosil odpuščanja, je tudi Marija morala odpuščati tistim, ki so njenega Sina mučili in pribili na križ. Božja pravica ni zgolj neko človeško povračilo za storjeno slabo dejanje, ampak predvsem odpuščanje, ki smo ga deležni prav zaradi spravne žrtve na križu. In tudi sami smo vabljeni k temu, da odpuščamo, saj nas k temu vabi tudi Jezus. Da bi pridobili to milost odpuščanja, se obračamo tudi na Marijo s ponižno prošnjo po odpuščanju.
Marija, podoba pravice, prosi za nas.
