Tako za vsakega posameznika kot za skupnost je značilno spraševanje: kdo sem v resnici, od kod prihajam, kdo so moji predniki. In če si že vsak človek zastavlja takšna vprašanja o sebi, kako si potem ne bi še toliko bolj zastavljal vprašanj o koreninah odrešenja.
Namreč, kdo je Jezus. V evangeliju Jezus veliko govori o sebi in včasih imamo občutek, da ga ne razumemo najbolje. On, ki je prišel iz nebes, kakor je govoril Nikodemu, se je kot resnični človek rodil iz Device Marije, v svojem telesu je trpel na križu in umrl. In je v svojem telesu tudi vstal. Kot pravi eden od slavospevov v velikonočnem času: na križu žrtvovan več ne umrje, temveč s poveličanimi ranami živi na veke. Jezus torej ni neka prikazen, ni zgolj duh, kot bi nas želeli prepričati gnostični razlagalci evangelija, pač pa je resnični človek. Človek, ki ima tudi svoje prednike, svoje poreklo.
Prva obljuba prihoda Odrešenika se zgodi že takoj po prvem človekovem grehu v raju. Ko Bog kači našteje, da bo naredil sovraštvo med njo in ženo, med obema zarodoma, je to že prva vesela novica. Bog ne pusti človeka na cedilu tudi takrat, ko se človek obrne od njega. Kasnejši preroki so napovedovali prihod Mesije, ki bo izšel iz rodu kralja Davida, slednji pa je med dvanajsterimi rodovi izvoljenega ljudstva izhajal iz Judovega rodu. Jezusov rodovnik lahko najdemo tako v Matejevem kot Lukovem evangeliju. V Matejevem evangeliju se Jezusov rodovnik začenja z Abrahamom in konča z Jožefom. V Lukovem evangeliju gre v obrnjeni smeri in pride vse do Adama. In seveda, spet je sveti Jožef tisti, na katerem temelji rodovnik Jezusa iz Nazareta. Čeprav Jezus v resnici ni bil Jožefov biološki potomec, je bil pravno priznan kot Jožefov sin in je bil torej izpolnitev obljube o Mesiji kot Davidovemu potomcu. In morda zato pisec evangelija piše o Jezusovemu rodovniku po Jožefovi in ne po Marijini strani.
V glavni mašni prošnji za praznik sv. Jožefa 19. marca namreč lahko beremo in poslušamo: »Vsemogočni Bog, prve začetke odrešenja človeškega rodu si zaupal zvestemu varuhu svetemu Jožefu. Tvoja Cerkev naj po njegovi priprošnji vedno ohranja in dopolnjuje skrivnost odrešenja.« Za sv. Jožefa vemo, da je bil varuh svete družine, Sveto pismo pa ne navaja nobenega citata, ki bi ga Jezusov rednik izrekel, a obenem velikokrat omenja, kako je Jožef storil, kar mu je bilo naročeno: najprej je po velikih dvomih vendarle vzel k sebi Marijo za svojo ženo, nato se je po naročilu angela umaknil v Egipt in se nato vrnil v Sveto deželo, a ne več v Betlehem, ampak v Nazaret, kjer je kot delavec skrbel za družino in v svojo obrt uvajal tudi Jezusa. Prav zato se prvega maja še posebej spominjamo Jožefa kot delavca. V naslednjih dneh pa se bomo posvečali predvsem njegovi ženi Mariji, ki je bila po Božji previdnosti in načrtu izbrana za mater Odrešenika. Odkrivali bomo njeno življenjsko pot, kot nam jo predstavi Sveto pismo ter izročilo Cerkve, predvsem pa, kako po njenih stopinjah priti do Jezusa.
Vprašanje za razmislek:
Kaj veš o svojih prednikih? Do katerega rodu jih poznaš? Ali moliš zanje? Kakšna je duhovna in materialna dediščina, ki si jo prejel od njih?
Molitev:
Jezus, po priprošnji sv. Jožefa in tvoje deviške Matere Marije ti izročam vse svoje prednike, zlasti tiste, ki še niso vstopili v nebeško kraljestvo. Usmili se jih, dobrotljivi Odrešenik, in jih sprejmi k sebi, mene in mojo družino pa obilno blagoslovi, da bom lahko tvoj zvesti pričevalec. Amen.
G. B.
