Sv. Jožef, kateremu je letošnje leto posebej posvečeno, ima od leta 1955 dejansko kar dva praznika. 19. marca je njegov “redni” god, prvega maja, na praznik dela, pa še praznik sv. Jožefa kot delavca. Na ta način želi Cerkev poudariti pomen človekovega dela, kar je sicer poudarjeno v njenih socialnih okrožnicah. Prva z naslovom “Rerum novarum” je izšla leta 1891, njen avtor je papež Leon XIII.
S to okrožnico je papež dejansko priznal legitimnost delavskega vprašanja in podprl delavce pri zavzemanju za pravičnost v odnosih med delojemalci in delodajalci. Spoštovanje človekovega dostojanstva zahteva tudi pravično plačilo in ustrezne delovne razmere. Ta okrožnica je izšla samo leto dni po tistem, ko je bil praznik dela prvič obeležen.
Zakaj ravno sv. Jožef? Sveto pismo poroča, da je bil Jezusov rednik tesar in si je svoj kruh služil z delom. Ko se je Sveta družina vrnila iz Egipta v Nazaret, je Jožef Jezusa počasi uvajal v delo v mizarski delavnici. Domačini so Jezusa poznali kot “tesarjevega sina”, kar je bil kasnejši vir nesporazumov, ko je Jezus že javno deloval in obiskal svoj domači kraj. Domačini so zelo težko sprejeli, da bi bil “tesarjev sin” lahko mesija, obljubljeni Odrešenik. Zato so ga celo izgnali in ga hoteli vreči v prepad, vendar se je Jezus izmuznil njihovim rokam, ker še ni prišla njegova ura.
A glavno sporočilo praznika sv. Jožefa delavca je predvsem o tem, da je na prvem mestu človek pred delom. Zaradi prvega človekovega greha je delo težak opravek ter preživljanje težavno. Po drugi strani pa je med sedmimi glavnimi grehi našteta tudi lenoba. Delo je torej tudi dolžnost. Apostol narodov sv. Pavel, ki se je preživljal z izdelovanjem šotorov, je v drugem pismu Tesaloničanom celo zapisal: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé.” (2 Tes 3, 10b) Po eni strani imamo torej dolžnost, da delamo, po drugi strani pa prosimo tudi blagoslova za naše delo. Takole namreč pravi knjiga psalmov: “Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami! Delo naših rok utrdi nad nami, delo naših rok, utrdi ga!” (Ps 90, 17)
Več o prazniku sv. Jožefa delavca si lahko sicer preberete TUKAJ.
Ima pa delo tudi duhovno-odrešenjsko dimenzijo. Človek s svojim delom uresničuje starodavni izrek sv. Bonaventure: “Milost predpostavlja naravo.” Človekovemu delu je v zgodovini Cerkve veliko veljavo dal sv. Benedikt s svojim geslom “Moli in delaj”. Prej je bilo fizično delo zgolj stvar sužnjev, sv. Benedikt pa mu je s svojim redovnim pravilom dal novo veljavo. S tem je preoblikoval tedanjo evropsko kulturo in postal s tem tudi zavetnik Evrope.
Skozi stoletja pa se je vendarle oblikoval predsodek, da je posvečevanje človeka skozi delo in hkrati evangelizacija sveta skozi človekove vsakdanje opravke možna le preko posvečenega življenja. Toda sv. Frančišek Saleški, ki je živel konec 16. in začetek 17. stiletja, je v svojem pismu Filoteji zapisal takole: “Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobivati nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna. Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša. Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom. V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem življenju.”
Verjetno je prav takšen pogled kasneje v dvajsetem stoletju pripomogel k razvoju duhovnosti laikov skozi vsakdanje delo. V Evropi sta se oblikovali najmanj dve takšni pobudi, ki sta besedo “delo” celo vključili v svoje ime. V Španiji je ob apostolskem delovanju, ki ga je začel sv. Jožefmarija Escvriva, nastala organizacija Opus Dei (sl. Božje delo), v Belgiji pa se je na pobudo matere Julije Verhaeghe oblikovala Duhovna družina Delo (Familia spiritualis Opus). Drugi vatikanski koncil je te pobude vključil tudi v svoje dokumente, zlasti tam, kjer je bila poudarjena poklicanost vseh k svetosti. Vsak človek, ne glede na stan in poklic, je poklican k svetosti, to pa pomeni delež pri odrešenjskem delu, ki ga je Jezus izrazil zlasti v Janezevem evangeliju, ko je dejal: “Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.” (Jn 4, 34) V svojem poslovilnem govoru pa je med drugim dejal: “Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim.” (Jn 17, 4) Jezus torej govori o delu odrešenja, ki dopolnjuje stvarjenje. Zato je tudi naše delo usmerjeno v končni cilj: dopolnitev odrešenjskega dela ob koncu časov. Če svoje vsakdanje napore usmerimo k temu cilju, naše vsakdanje delo dobi nov smisel, s tem pa je osmišljeno tudi naše trpljenje, naši napori ter neuspehi. Bodimo torej del tega veličastnega Božjega načrta.
G. B.
