Rodila se je dvajset let po smrti sv. Frančiška Asiškega, nedaleč stran od njegovega Assisija. In tudi ona je sprva uživala bogastvo posvetnega življenja.
Govorimo seveda o sv. Angeli Folinjski. Daljši zapis o njej so objavili bratje minoriti iz slovenske province. Bila je hči bogatih in uglednih staršev, izredno lepa, vesele narave. Zelo mlada se je poročila z bogatim posestnikom. Rodilo se jima je več otrok. Nadaljevala je s svojim razsipnim življenjem. Razen krščanske vzgoje v domači hiši ni dobila nobene posebne izobrazbe. Po naravi je bila zelo občutljiva, toda vztrajna. Lepota in bogastvo sta ji omogočila, da je živela kot imenitna gospa. Toda vedno bolj se ji je začela oglašati vest. Postala je nemirna. Šla je k spovedi. Iz njenih lastnih spisov vemo, da je nekatere grehe zavestno zamolčala. V njeni notranjosti je bilo plemenito in junaško srce. Milost je potrkala tudi na njena vrata. Duševno je hudo trpela. Zdelo se ji je, da jo kliče Bog.
V tej stiski se je zatekala k sv. Frančišku Asiškemu s prošnjo, naj ji pomaga, da bo opravila dobro spoved. Takrat je v cerkvi sv. Felicijana v Folignu poslušala pridigo. Nato se je prav temu duhovniku spovedala v cerkvi sv. Frančiška in se odkritosrčno pokesala svojih grehov. Vendar pa tudi po tej spovedi še ni čutila olajšanja, kot sama pripoveduje, marveč le sramoto in žalost zaradi svoje grešnosti.
Čedalje globlje je spoznavala skrivnost učlovečenja Božjega Sina. Na poti pokore, ki jo opisuje sama, pravi, da je napravila osemnajst korakov. Vsak korak je pomenil večje zbližanje z Bogom. Na tej poti ji je bil zgled sv. Frančišek, ki ga je imenovala “ogledalo svetosti in vseh popolnosti za vse, ki hočejo duhovno živeti.” Pot spreobrnjenja jo je pripeljalo do obljube, da bo živela čisto, da bo iskala pot križa in tako v resnici našla kraj, kamor se zatekajo vsi grešniki. “Ker sem vpraševala Boga, kaj naj storim, da bi mu bila moja pot pokore bolj všeč, se mi je večkrat prikazal pribit na križ in mi rekel, naj gledam njegove rane. Čudovito mi je razodeval, kako je zame trpel in me vpraševal: Kaj torej moreš storiti zame, da bi bilo dovolj?” V križanem Kristusu je spoznala najmočnejši dokaz njegove ljubezni in zveličavne volje. Speča in budna je imela pogosto prikazni Križanega, ki ji je kazal svoje rane in ji razodeval, kaj vse je iz ljubezni do nje pretrpel. Tolažbe je iskala v molitvi in je še posebno prosila preblaženo Devico in sv. Janeza Evangelista, naj ji izprosita, da bi bilo trpljenje Kristusovo njenemu spominu vedno živo vtisnjeno. In res je bila deležna milosti, da je zmerom čutila Kristusovo trpljenje v srcu, in to tako živo, da jo je ob pogledu na podobo Križanega obšla vročina po vsem telesu. Z molitvijo si je izprosila, da ji je bila pot do križa prikazana kot pot popolne odpovedi in vdanosti.
Spokornost, ki je bila v njej močna že od spreobrnjenja, se je še stopnjevala. Odločila se je za popolno uboštvo. Umrla ji je mama. Njeno smrt je Angela sprejela kot “božjo voljo”, saj pravi, da ji je bila mati “velika ovira na poti k Bogu”. Čez čas je umrl mož in za njim kmalu drug za drugim vsi otroci. Za Angelo je bil to hud in boleč udarec, obenem pa velika tolažba, ker je vedela, da bo šele zdaj mogla neovirano hoditi po poti križa in pokore. Priznala je, da je celo prosila Boga za njihovo smrt. Njej se je moralo umakniti vse razen Boga ali kar je bilo kot ovira med njo in Bogom.
Zdaj je nista več ovirala na njeni poti ne družba ne družina. Hotela je živeti po zgledu sv. Frančiška v popolni revščini. Na njeni poti pokore je bil to enajsti korak, ki ga je storila in ga opisuje takole: “Ker sem videla, da s posvetnimi rečmi ne morem delati pokore, kakor mi jo je Bog navdihoval, sem si želela popolno uboštvo. Pa so me mučile skušnjave s pomisleki, da sem še mlada, da me bo sram beračiti, da to utegne biti tudi nevarno, da bom morala umreti od lakote in mraza. Tudi so mi vsi to odsvetovali. Tedaj me je Bog tako jasno razsvetlil in mi obenem popolnoma jasno podelil tudi tako neupogljivo odločnost in moč, da sem sklenila živeti v uboštvu, četudi bi mi bilo treba umreti od lakote ali od pomanjkanja ali pa od sramote.” Po nekem romanju v Rim je kljub pomislekom in nasvetom znancev prodala svoje drago posestvo. Dobiček pa razdelila revežem. Okoli leta 1290 je stopila v tretji red sv. Frančiška in se obvezala, da bo izpolnjevala pravila sv. Frančiška. Kmalu za tem je šla v Assisi in na poti tja prosila sv. Frančiška, naj ji od Boga izprosi milost, da bo v “resnični revščini živela in umrla.
Največ navdihov je Angela sprejemala med mašno daritvijo. Bog ji je dal z največjo gotovostjo čutiti, da je vsa v ljubezni. “Potem sem videla,” je pripovedovala, “dve strani v sebi… Na eni strani sem videla vso ljubezen in vse dobro, ki je prihajalo od Boga, nič pa ne od mene; na drugi strani pa sem videla svojo sušo in praznino. Iz tega sem spoznala, da nisem jaz tista, ki ljubi, čeprav vsa gorim v ljubezni, ampak da to izhaja iz Boga samega.” Kljub tej izredni milosti je morala več kot dve leti prebiti strašno duševno mučeništvo, ker se ji je zdelo, da jo je Bog popolnoma zapusti, da živi v brezupni duševni temi. Njeno telesno trpljenje v tem stanju je bilo skoraj nepopisno, a še hujše so bile duševne muke.
Ker je Angela izkoristila vsako milost, jo je Bog dvignil do najvišjih razodetij. Po njenih besedah to “presega vse, kar se da misliti.” V jasnosti in polnosti je gledala Boga, kakor ga prej nikoli ni videla. Njeno življenje poslej je bilo popolnoma spremenjeno. Dvanajst let ni zaužila nobene jedi razen evharistije, tako je zagotavljalo več kot dvajset prič. Ko se ji je bližala smrt, so bili ob njeni postelji zbrani njeni duhovni sinovi in hčere ter več Frančiškovih manjših bratov. Opominjala jih je k medsebojni ljubezni in veselju. Rekla jim je: “Moja edina oporoka je, da vam priporočam medsebojno ljubezen in zapuščam vam za svojo dediščino revščino, bolečino in zatajevanje, kar je tudi Kristusovo življenje.”
Zvečer 4. januarja 1309 je sprejela zakramente za umirajoče, nato mirno zaspala, okoli polnoči pa za vedno zatisnila oči. Angela je zapustila dragoceno zapisano dediščino, imenovano Knjiga ali Življenje blažene Angele Folinjske. Njeni spisi so pomembni zlasti za mistična raziskovanja. Angela.je bila ena najpomembnejših katoliških mističnih osebnosti in jo postavljamo v isto vrsto kakor Katarino Siensko in Katarino Genovsko. Zaradi bogate in globoke teološke vsebine njenih spisov so jo imenovali “učiteljica bogoslovcev” (magistra theologorum). Pokopana je bila v cerkvi Frančiškovih manjših bratov v Foligni. Tam se je začelo tudi njeno češčenje. Angelo Folinjsko so leta 1693 razglasili za blaženo.
Vir: minoriti
