Iz svetega evangelija po Janezu (15,1-8): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«
Evangelij pete velikonočne nedelje nas uvaja v skrivnost Cerkve. To ni zgolj neka institucija, ki bi obstajala zgolj sama zase. Gre za veliko več, namreč za občestvo, za skupnost, v kateri je Jezus naša glava, mi pa smo del tega telesa, ki je Cerkev. Jezus v svojih govorih, da bi nam približal to skrivnost, uporablja govorico iz vsakdanjega življenja. Zato bodo vinogradniki to prispodobo še najbolje razumeli. Jezus se namreč enači z vinsko trto, a to trto obdeluje vinogradnik. To pa je nebeški Oče. Morda nas kar malo prestraši to, da tisto mladiko, ki ne obrodi sadu, odstrani. To nas spomni na dogodek s smokvinim drevesom, na katerem Jezus ni našel sadu. Ko so učenci spet naleteli na to drevo, je bilo že posušeno. To je prispodoba vase zaprtega in nehvaležnega ljudstva, ki ne obrodi nobenega sadu.
Kako obroditi sad? Tako da ostanemo “v Njem”. Brez Jezusa ne moremo storiti ničesar. Kaj to pomeni? Brez Njega nimamo pravega blagoslova, naše delo je jalovo. Zato moramo vsak dan klicati Božji blagoslov. Vsakodnevna molitev nam tako prinaša blagoslov našemu delu. Kako čudovito se ta Božja beseda ujema tudi s sporočilom praznika sv. Jožefa delavca (glej TUKAJ). Samo če smo povezani z Jezusom kot mladika s trto, potem lahko obrodimo sad, ker od Jezusa črpamo potreben blagoslov za rast. Če nismo povezani z Njim, smo obsojeni na propad – vrženi smo v smeti, v ogenj kot nekoristne mladike.
Kaj nam Jezus s tem sporoča? Predvsem to, da bi bili z Njim. Da bi ga postavili v središče svojega življenja. Če je Jezus na prvem mestu v mojem življenju, je vse na pravem mestu. Tako kot mladika svoj sok za dozorevanje sadu črpa iz trte, tako mi svojo življenjsko moč črpamo iz Jezusa. S tem njegova Cerkev iz majhnega gorčičnega zrna postaja mogočno drevo. Poskusimo narediti to vajo. Recimo vsak dan nekajkrat: “Jezus, želim, da si na prvem mestu v mojem življenju. Zato te slavim in častim kot edinega Odrešenika in Gospoda. Proslavi se v mojem življenju.”
Na koncu tega odlomka nam Jezus daje posebno obljubo: prosite in se vam bo zgodilo. Tudi uslišane prošnje so dejansko sadovi naše vere in življenja s Kristusom. In v teh sadovih je poveličan tudi nebeški Oče. Prav je, da o vseh teh izpolnjenih prošnjah pričujemo ljudem okoli nas. Pričevanje je dejansko največji sad našega življenja s Kristusom, saj prav pričevanja nagovarjajo nove brate in sestre za življenje z Njim. S tem smo deležni še večjih milosti in sadov. Če smo pravi Jezusovi učenci, potem obrodimo obilo sadu in pridobivamo nove in nove učence za Božje kraljestvo.
G. B.
