foto: Wikipedia

V vrtu Getsemani se v strašljivi tišini dogaja prava drama. Božje Srce se krči od žalosti. »Moja duša je žalostna do smeti,« je svojim apostolom dejal Jezus in jih pozval k čuječnosti in molitvi. V svojem srcu je Jezus čutil veliko bolečino. Ne toliko zaradi trpljenja, ki ga je čakalo – saj je vendar ves čas, že od začetka javnega delovanja, napovedoval, da bodo Sina človekovega umorili. In ves čas je poudarjal, da je na svet prišel, da izpolni Očetovo voljo. Strahotna žalost Božjega srca je bila v tem, da je toliko ljudi namesto, da bi sprejelo ta nezaslužen dar spravne daritve za greh sveta, zavrnilo to milost. »Mi zmoremo sami, ne potrebujemo Odrešenika.« Mar ni ta stavek še dandanes zelo prisoten v svetu? In govori o tem, kako mnogi niso spoznali, da s svojimi dejanji ne bodo mogli plačati svojih grehov. In bodo morali vstopiti skozi vrata pravičnosti, ker so zavrnili Božje usmiljenje.

In sedaj Božji Sin v predanosti Očetovi volji dopusti, da bo od Očeta povsem zapuščen. Sestopa v pekel. Zame, zate, za vse ljudi. Presveto Jezusovo Srce v tem trenutku že krvavi zaradi grehov sveta. Kakor pravi znana pesem: Mi smo ranili to Božje Srce, mi smo ga križali, s trnjem ga kronali.

In Marija? Ni bila prisotna v vrtu Getsemani, a tisto noč se je tudi njeno srce krčilo od žalosti. Slutila je, da se Simeonova prerokba začenja uresničevati: »Tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« V popolni poslušnosti Božji volji Božja Mati sprejema to daritev. Prihajajo ure, ko bo njen Sin darovan kot Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta – in bo njegovo Srce prebodeno.

Oče naš. Zdrava Marija.

Presveto Srce Jezusovo, Sina večnega Očeta – usmili se nas.

Presveto Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje – usmili se nas.

Brezmadežno Srce Marijino, harfa Svetega Duha – bodi naše rešenje.

 

Prva postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt

V vrtu Getsemani zadonijo koraki. Prihaja oddelek rimske vojske ter tempeljska straža. Vodi jo Juda Iškarjot, ki s poljubom izda Odrešenika. Izraz ljubezni postane dejanje izdajstva. Po Odrešeniku se stegnejo roke – zvežejo ga in odpeljejo na nočno zasliševanje k velikim duhovnikom ter v ječo. Obsodijo ga na smrt, a ker ga ne smejo usmrtiti, ga s povsem novo obtožbo izročijo rimskemu upravitelju, ki se prizadeva, da bi Jezusa izpustil – vse dokler mu tožniki niso hinavsko zagrozili, da bodo njega samega zatožili cesarju. Preko tega Pilat ni mogel. Raje je izpustil razbojnika Baraba, Jezusa pa poslal v smrt. Ker se je Jezus razglašal za kralja. A kako je že rekel Pilatu? »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«

Srce, polno ljubezni in pravice, je sedaj obsojeno z najbolj lažnivo obtožbo in z najhujšo možno kaznijo. Le nekaj posameznih članov velikega zbora, ki prvi izreče smrtno obsodbo, verujejo v Odrešenika. Težko dojamejo, da bi sploh mogel obstajati Božji Sin. Tudi Nikodem se spomni, kako je njegovo srce gorelo, ko je ponoči prihajal k Jezusu, čeprav ni skoraj nič razumel. A sodba je sedaj padla in postalo je jasno, da Ljubezen ni ljubljena. Ne da bi se zavedali, so tožniki in sodniki zavrgli samega Boga, ki je ljubezen.

In Marija? Ko je napočil čas za sojenje na kraju, imenovanem Litostrotos oz. Gabata, se je pomešala med množico. Ko je padla sodba, je nov meč prebodel njeno materinsko srce. Odločeno je – njen Sin gre dokončno v smrt. Ona, ki ni poznala greha, sedaj v bolečini spoznava skrivnost človekove hudobije. Skozi množico, ki je še pred nekaj dnevi slavila Jezusa kot Mesijo, ko je slovesno prišel v Jeruzalem, sedaj odmeva kletev, jeza, bes, odpor. Da, Simeon je imel prav: razodele so se misli mnogih src.

Oče naš. Zdrava Marija.

Presveto Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi zedinjeno – usmili se nas.

Presveto Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice – usmili se nas.

Brezmadežno Srce Marijino, od začetka brezmadežno – bodi naše rešenje.

Več si lahko preberete TUKAJ.