Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-31): Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Zagotovo ni naključje, da se odlomek o molčečem in nevernem Tomažu, apostolu grškega imena in človeku polnem dvomu, ki predstavlja sodobno človeštvo, ujema s tem, kar je Jezus sam povedal sv. Favstini Kowalski, naj se bela nedelja, torej zaključek velikonočne osmine, praznuje kot nedelja Božjega usmiljenja.
Že na sam dan vstajenja se je Jezus zvečer prikazal vsem apostolom. Razen odsotnemu Tomažu, ki se je osamil in šel po svoje. Malo pred Jezusovim velikim petkom, ko je Jezus hitel k Lazarju, ki je bil že mrtev, je namreč prav Tomaž izrekel precej dvoumne besede: “Pojdimo še mi, da umremo z njim.” Pa se ni vedelo, ali ima v mislih Lazarja ali Jezusa, ki so mu že zdavnaj grozili s smrtjo. Veliki petek ga je dotolkel, zaradi vsega, kar se je zgodilo, je opustil vsako upanje. Lahko bi rekli v vsakdanji govorici, da je vrgel puško v koruzo in se želel vrniti v svojo vsakdanjost, seveda z bridkim obžalovanjem dejstva, da se je sploh pustil zvabiti tistemu Nazarečanu za projekt, ki je žalostno propadel. Zato je jasno, da Tomaž ne bo veroval in ne bo sprejel govoric, da je Jezus vstal. Dal pa se je pregovoriti, da se vrne k svoji skupnosti, ki je po tednu dni znova dočakala Jezusa. In tu se zgodi veliko dejanje Božjega usmiljenja – neverni Tomaž izrazi vero v vstalega Gospoda. Sprejel je Njegovo usmiljenje. Toda če bi bilo njegovo srce zaprto in zakrknjeno, ne bi verjel niti, če bi na lastne oči videl, da je Jezus vstal od mrtvih.
Ljudje smo po naravi takšni, da težko verujemo, če ne vidimo čudežev in znamenj. In če so naša srca zaprta, tudi še tako veliko znamenje ne more prebiti zidu trdote naših src. Zato se Božje usmiljenje ne vsiljuje. Preprosto ga sprejmemo ali pa tudi ne. Toda, če ga ne sprejmemo, moramo vstopiti skozi vrata pravičnosti. A kdor ve, kaj pomeni en sam mali greh v odnosu do Božje pravičnosti, nam to lahko odločno odsvetuje…
In še to: že samo dejstvo, da so apostoli ob prvih govoricah o Jezusovem vstajenju vztrepetali zaradi lastnih slabosti in jih je Jezus pozdravil “mir vam bodi”, je resnično znamenje usmiljenja. Jezus prihaja s tem pozdravom k nam, ki smo grešni in slabotni. Sprejmimo ta dar usmiljenja.
C. R.
