Nekatere stvari preprosto presežejo čas. Sežejo tako globoko v človeka, da postanejo tradicija. Nihče nikoli več ne vpraša od kod in zakaj. So. In ostanejo. Tak je Božič. Okoli njega ni bilo nikoli steklenih omar. Trdno zakoreninjen in skrit v spomin na rojstvo Odrešenika je prestal številne preizkušnje. Skromen in veličasten hkrati, a vedno je navdihujoče, ko nežno tkanino sveta preluknja svetloba religiozne izkušnje.
Božič ljudje praznujemo že stoletja. Ne glede na okoliščine je bil to vedno čas veselja in upanja. Nikoli si ga nismo pustili vzeti. Bogaboječi ljudje se nikoli nismo ozirali na posmehovanje, da malikujemo jaslice in podobe. V njih smo vedno videli nekaj več kot le figure, postavljene na nežen mah, in z nitko obešene maslene piškote na svežo smrečico. Za druge so to samo materiali, fizične stvari, ki se po uporabi odvržejo. Za nas so bile vedno varnost, milina in neskončnost, veličastna manifestacija svetišča, kjer ponižno pokleknemo pred svetostjo življenja. To je kraj našega romanja in molitve. Zato smo obstali. Moralno vzdignjeni, svobodni zunaj in znotraj užijemo večno in nesmrtno zgodbo o jaslicah, ki je pripoved o upanju.
Doživljati Božič v času epidemiološke krize je nenavadno, doživljati ga tako dvakrat zapored še toliko bolj. Človek pričakuje, da se v teh dneh umiri, ne da je napet in ves čas na preži. A spomnimo se izročila o Jožefu, ki skuša najti varen prostor za nosečo Marijo in Jezusa, ki prihaja iz jasli za krmo živine. Simbolika ne bi mogla biti močnejša. Človeško sočutje pride najbolj do izraza v času krize. Takrat najdeš oporo v družini, temelju zahodne civilizacije, in dobrih ljudeh, ki jih v teh dneh prepoznamo kot zdravnike, medicinske sestre in reševalce, ki rešujejo življenja. Ne pozabimo tudi na vlado, ki po svojih najboljših močeh skuša ljudem olajšati čas krize, a vedno znova dobiva pod noge polena zoprnikov. Težki časi bodo vsekakor minili, brez skrbi, a v dobrih časih se ne obrnimo stran in ne pozabimo na omenjene ljudi in institucije, ki so nosili in še nosijo najtežje breme.
Kljub težkim časom, ko smo zaradi možnosti prenosa okužbe omejeni v druženju z našimi najbližjimi in najdražjimi, ne potrebujemo veliko, da naredimo Božič lep in poseben. Lahko jočemo ali se smejemo, še vedno ostajamo dobre vere; ljudje smo dobri v tem, da vedno naredimo najboljše. Zato sem prepričan, da bo tudi tokrat tako. Pravi pomen Božiča je namreč največji dar, ki nam ga je dal Bog – življenje. In ne skrbimo, da se bo kdo razburjal zaradi našega verskega praznika. Ni treba s strahom izbirati besed, kot to predlagajo bruseljski uradniki, da moramo voščiti praznik, ne Božiča, da po naključju ne bi koga užalili. Te progresivne metode še preveč dobro poznamo iz nekih drugih, totalitarnih časov, ki se danes vračajo v bolj prefinjeni, a zahrbtnejši obliki.
Božič je sveti dan, ko praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. To izraža našo bit, izvor našega rodu, naš način življenja, je moralni kompas naše zgodovine in prihodnosti, je demografija slovenstva, njegovo kulturno ozadje, prevladujoče verovanje v teh krajih in način življenja. Če bi se temu odrekli, bi se odrekli temu, kar smo – ljudje. Človek brez vere je kot drevo brez korenin. In ko zremo v nočno nebo, ne gledamo v prazno, gledamo božje stvarstvo. In ono gleda na nas. Ja, toplina in mehkoba sta v očeh Boga. Bodimo hvaležni za to.
Drage bralke in dragi bralci, v imenu uredništva Vam želim povedati, da boste na Sveti večer tudi Vi v naših mislih. S hvaležnostjo se bomo spominjali Vaše zvestobe do revije, ki jo držite v rokah, in Vaše dobrote do nas, ki ustvarjamo Demokracijo. Mogoče se Vam premalokrat zahvalimo, zato oprostite tej naši nerodnosti. Nikoli ne pozabimo na Vas, ki nas podpirate.
Uredništvo Vam želi blagoslovljen Božič. Nocoj boste v naših molitvah kot tudi naša čudovita domovina, ki slavi obletnico samostojnosti in enotnosti.
Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik Demokracije
