Večerna maša – Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 1,1-25): (…) Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov, od Davida do izselitve v Babilon štirinajst rodov, od izselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: ›Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami.‹ Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je spoznàl, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.
Polnočnica – Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,1-14): Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilìje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
Ob Božji besedi, ki se je učlovečila, verjetno ni potrebno veliko dodajati. Že sam sveti večer pred praznikom Gospodovega rojstva je namreč sam po sebi tako sporočilen, da bi bilo odveč karkoli dodajati. Razen morda tega, da se je Bog z rojstvom v Betlehemu sklonil k človeštvu, nam postal enak v vsem, razen v grehu. Torej ne gre za nekega oddaljenega Boga, ki ga usoda človeka niti malo ne zanima. Jožefu je takrat, ko je imel največjo stisko, spregovoril preko sanj. Kajti rojstvo, ki se je napovedovalo, je bilo res nekaj izrednega. Čas čakanja na obljubo se je dopolnil. Božja previdnost je hotela, da je bilo prav takrat popisovanje, zaradi katerega je moral Jožef poromati v svoj domači kraj v Judeji. In to ni bilo nek romantičen dogodek. Jožef je moral z nosečo Marijo in ubogim osličkom prepotovati razdaljo več kot sto kilometrov, pa še tam ni mogel računati niti na skromno sobo. Novorojeni Jezus je položen v jasli, v pripravo, ki služi za krmljenje živine. Jasli so prvi oltar, na katerem se sam Božji sin daruje za svet. Trideset let kasneje se bo dal v hrano ob zadnji večerji, njegov novi daritveni oltar pa bo križ. Jezus torej ne prihaja z neko romantiko. Prihaja, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju. In prihaja, da plača kazen namesto grešnega človeštva. Dolg, ki ga sami ne moremo plačati, bo plačal on. »On, Stvarnik zemlje in nebes, za nas gre v hudo suženjstvo, da vzame nase težki les, s krvjo izmije ves naš greh.«
Naj bo torej sveti večer v znamenju premišljevanja te velike skrivnosti človekovega odrešenja, tega velikega Božjega prostovoljnega ponižanja – da bi nas povišal.
C. R.
