O tem, kako prejeti obhajilo – stoje, kleče, na jezik, na roke… – je veliko razprav. Tokrat jih bomo pustili ob strani in se posvetili, kako ravnati po prejetem svetem obhajilu.
Jezus sam sebe daje v hrano, kar je tudi sam večkrat govoril. Poglejmo primer: “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” (Jn 6, 53) Za Jezusove tedanje poslušalce se je to slišalo groteskno. In tudi danes bi se lahko kdo zgrozil nad tem. A v resnici je kruh, ki pri povzdigovanju v svojem bistvu (ne pa tudi po izgledu) postane Jezusovo telo, dejansko Jezusovo “meso”. To potrjujejo tudi številni evharistični čudeži v zgodovini (denimo Lanciano, Ludbreg…). Jezus je namreč dejal: “Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.” (Jn 6, 51) Dejansko bi nam samo smrtni greh mogel preprečiti, da bi se s tem kruhom življenja mogli hraniti vsak dan. Torej z zavestno hotenim težkim grešnim dejanjem.
Sveto obhajilo je torej hrana za duha, za nekatere mistike, kot sta denimo Marthe Robin in Magdalena Gornik, je bila to celo edina hrana, ki so jo prejemali. Zato je primerno, da se po prejetem obhajilu v srcu zahvalimo in ostanemo v zbranosti vsaj nekaj trenutkov. To priporoča tudi Cerkev. Leta 1980 je namreč vatikanska Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov objavila dokument z naslovom Inaestimabile donum, ki je vernike spodbujal, naj po obhajilu vztrajajo v molitvi.
Vernikom priporočamo, naj po obhajilu ne izpustijo primerne zahvale. To lahko storijo med obhajanjem z nekaj trenutki tišine, s hvalnico, psalmom ali drugo slavilno pesmijo, ali pa tudi po obhajanju, če je mogoče, tako da primeren čas vztrajajo v molitvi.
(Inaestimabile donum, 17)
Tudi sestra Emmanuel Maillard, francoska redovnica, ki že več kot trideset let živi v Medžugorju, priporoča, naj si po prejetem obhajilu vzamemo čas za tiho molitev in pogovor z Jezusom. Čas seveda ni točno odmerjen, vendar pa se priporoča, da bi v taki zbranosti ostali deset minut (tako priporoča tudi sv. Jožefmarija Escriva). Res pa je, da večina duhovnikov, ki hoče končati mašo čim prej, prekine ta tok molitve z zaključno molitvijo in blagoslovom. Nič zato, lahko še nekaj časa počakate v cerkvi in se zahvaljujte. Ko namreč prejmemo Jezusa pod podobo kruha, smo tudi sami živi tabernakelj.
Zakaj je tako pomembno to zahvaljevanje? Predvsem zato, da bi vaše srce postalo primerna njiva za seme Božje besede. Zakramente lahko prejemamo tudi, ne da bi posebej na nas vplivali – ker pač nanje nismo pripravljeni. Na takšen način pa ne moremo rasti v svetosti. Če pa se zahvaljujemo Jezusu, da nas preko prejema Presvetega rešnjega Telesa (in Krvi) notranje oblikuje, osvobaja, ozdravlja, potem lahko rastemo v svetosti.
Vendar pa kar v večini naših cerkva obstaja težava, ki preprečuje takšno zbrano molitev. Precej ljudi še vedno goji navado, da takoj po obhajilu, če “zmanjka” pesmi in nastopi tišina, skuša to tišino premostiti in zapolniti s kakšno glasno “ljudsko” molitvijo. To je velika škoda, saj s tem lahko nekomu, ki se želi Jezusu osebno zahvaliti, onemogočimo osebno molitev. Celo rimski misal predvideva po obhajilu nekaj minut tišine, žal pa tega ne spoštujejo vsi duhovniki, nekateri celo namerno spodbujajo glasne molitve takoj po obhajilu. Razlog za to je tudi strah pred tišino, ki nam ga je vcepljala verska praksa iz preteklosti, ter prepričanje, da je prava molitev samo tista, ki se jo izreče naglas.
C. R.
