foto: Pixabay

Na 6. seji Odbora za kulturo, 7. septembra 2023 ob 12. uri je svoje stališče do predvidenih sprememb Zakona o verski svobodi predstavila tudi Katoliška cerkev. Stališče, ki ga objavljamo v celoti, je predstavil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, dr. Gabriel Kavčič.

Spoštovana gospa predsednica Tamara Vonta, hvala za besedo in za vabilo na današnjo sejo Odbora za kulturo.

V Katoliški cerkvi so nas predlagane spremembe Zakona o verski svobodi, predvsem predlog prenehanja statusa splošne koristne organizacije verskim skupnostim ter nižanje višine državne finančne pomoči za plačilo prispevkov za socialno varnost njihovih uslužbencev, negativno presenetile.

V Sloveniji je nekaj manj kot tisoč katoliških duhovnikov in okrog 400 redovnic ter množica vernikov, ki delujejo v dobrobit našega naroda na vseh možnih področjih skoraj v celoti prostovoljno. Tu so vzgoja, skrb za duhovno življenje, skrb za ranljive in starejše, vzgoja za ljubezen do domovine … tu je navsezadnje skrb za 2.901 cerkev in druge objekte, spomenike kulturnega pomena in sploh za slovensko zgodovino.

Ko smo ravno v času okrevanja in iskanja rešitev po uničujočih poplavah, lahko denimo takoj spomnimo na izjemen trud prostovoljcev in solidarnost, ki sta se pokazala prav skozi delo Karitas, ki je dobrodelna ustanova Katoliške cerkve. Sicer pa si v Letnem poročilu Cerkve na Slovenskem lahko preberemo ogromno o prostovoljskem delu za najrazličnejše prekarne skupine.

Do tega ni prišlo »kar tako«, ampak preko mreže – hierarhije, če želite – Cerkve, torej preko župnij in škofij oziroma preko duhovnikov – župnikov in škofov.

Konkretno to pomeni, da je samo za trenutno okrevanje – takih primerov pa je bilo skozi zadnja tri desetletja ogromno (pomoč tudi v obliki nastanitve prizadetih posameznikov naravnih nesreč v župniščih, enaka pomoč v času ruske agresije na Ukrajino, nudenje župnijskih učilnic šolam, ko gre v kraju kaj narobe …) – bistvena vloga župnikov (torej duhovnikov, ki se jim sedaj poskušajo zmanjšati prispevki za socialno varnost) in župnijske mreže Karitas.

Da sploh ne omenjamo vsakodnevnega reševanja socialnih stisk, dela na kulturnem področju, skrbi za obnavljanje naše kulturne dediščine in tako naprej. Naštevamo lahko v nedogled.

Zato ponavljam, da na strani Katoliške cerkve obe spremembi – tako sprememba statusa organizacije kot nižanje prispevkov – zvenita kot posmeh vsem našim dosedanjim iskrenim prizadevanjem za skupno dobro vseh prebivalcev naše domovine.

Da ne bo pomote: naša prizadevanja se zaradi predlaganih sprememb ne bodo prav nič zmanjšala. Karitativna dejavnost in skrb za duhovno življenje v našem narodu sta najpomembnejši dejavnosti Katoliške cerkve in sta po definiciji zastonjski.

Naši župniki, duhovniki, redovnice, verniki in sploh vsi katoličani bodo tudi v prihodnje z enako vnemo zasledovali skupno dobro v naši državi, saj ni naš namen kopičenje državnih pomoči.

Vse skupaj pa daje vtis, da niti na simbolni ravni ni pravega odgovora, nekega osnovnega razumevanja za ta poslanstvo Cerkve, predvsem s strani tistih, ki so prvi odgovorni za skrb za skupno dobro; to pa so (ste) naši izvoljeni predstavniki ljudstva.

Ta točka je zelo enostavna za razumevanje in daleč najpomembnejša: skrb za skupno dobro se namreč gradi na vseh ravneh in država lahko z osnovno naklonjenostjo to bodisi podpira ali ignorira. Menimo, da gredo predlagane spremembe v smer zaviranja. Razlogi za to nam žal niso znani.

Je pa še tudi nekaj drugih argumentov, na katere bi rad opozoril. Ti so bolj pravne narave, vendar bi jih bilo vredno upoštevati.

Najprej bi si želeli nekoliko več dialoga, kakor sta Republika Slovenija in Sveti sedež sklenila v mednarodnem sporazumu leta 2004, kjer je navedeno, da bosta Republika Slovenija in Katoliška cerkev reševali medsebojne spore sporazumno in z dialogom.

Nadalje spomnimo, da je bilo tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe odklonilno, saj predlagane spremembe ne vsebujejo utemeljitve na novo določene pravice – zakaj se denimo socialna pomoč zmanjšuje? Predlog spremembe namreč ne vsebuje stvarnih in razumnih razlogov za to določeno višino. 

Po mnenju Zakonodajno-pravne službe so v predlogu prisotna tudi neskladja in antinomije, saj ne gre za vsebinsko in povezano celoto. Ustavno težavo predstavlja tudi neupoštevanje načela delitve oblasti, saj je porušen odnos med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti.

Nadalje bi le na kratko spomnil, da 41. člen Ustave vsebuje tudi pravico do kolektivnega uresničevanja verske svobode, tu pa imajo verski uslužbenci velik pomen, kakor sem poskusil pojasniti v prvem delu. Iz tega izhaja trenutna finančna pomoč države za zagotavljanje socialne varnosti verskih uslužbencev, ki za svoje delo ne prejemajo plačila, ampak živijo od donacij in prostovoljnih darov.

Določba tega, 27. člena Zakona o verski svobodi, je bila že v presoji Ustavnega sodišča, ki ni ugotovilo neskladja z Ustavo.

Nadalje – in končujem – imamo pravno gledano glede socialnih prispevkov opravka s t. i. »pridobljeno pravico«. Predlagane spremembe gredo v smer poseganja v že pridobljene pravice in s tem povzročijo morebitno neskladje z 2. členom Ustave Republike Slovenije.

Zato predlagamo, da Odbor predlog zakona zavrne.

Zahvaljujem se vam za besedo ter spodbujam k premisleku o predlaganih spremembah, hkrati pa obljubljam, da bo Katoliška cerkev – ne glede na spremembe – ostala pomemben člen naše družbe, posebej ko gre za karitativno dejavnost, zasledovanje skupnega dobrega, predvsem pa skrb za duhovnost, iz katere izhaja tudi občutek za skupno dobro.


Celoten posnetek seje najdete na tem naslovu.