Msgr. dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof:
“Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je popolna in nepreklicna podaritev sebe naši duhovni Materi in po njej Jezusu Kristusu. Njej se izročimo ne le v varstvo, ampak v »last«, da svobodno razpolaga z nami. Nikakor pa ni dovolj, če posvetilno molitev samo zmolimo. Treba je v soglasju z njo tudi živeti. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja. Posvetitev nam želi pomagati tako gledati na dogajanje, ki ga doživljamo.
Normalno je, da prosimo, naj Bog ustavi vojno. Ne smemo kriviti Gospoda za takšno stanje, le prosimo ga za pomoč. Tudi če nismo tako uslišani, kot si želimo in si predstavljamo, ne bi bilo prav, če bi prešli v očitanje Bogu, ampak je prav, če preidemo v kontemplacijo situacije, kot je prešel apostol Pavel s svojim »trnom v mesu« in prečiščenim pogledom nanj (2 Kor 12,2–10). Aktiviral je v sebi svojega »novega človeka«, prerojenega v Kristusu, in želel pogledati z Božje strani. Želel je prodreti za pojavnost, ki jo je doživljal, in spoznati globljo resnico o sebi in svetu. Ugotovil je, da ga trpljenje, ki mu ga zadaja »satanov sel« (ne Bog), rešuje, da Božjih milostnih darov, ki jih je bil deležen, ne bi pričel pripisovati sebi, da se ne bi prevzel, kajti takrat bi mu Božji darovi postali poguba. V svojem trpljenju se je učil ponižnosti, ki se, po papežu Frančišku, ne more razviti brez ponižanj.”
Vir: Časnik.si