Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-3.11-32): Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Tako široko »popularnost«, če temu lahko tako rečemo, kot jo ima zgornji odlomek, skoraj nima nobena druga Jezusova prilika. Morda tudi zato, ker je tako zelo sporočilna in skriva v sebi ogromno odtenkov, ki osvetljujejo velikokrat popačene podobe Boga in tudi tiste naše drže, ki se ne ujemajo s sporočilom evangelija. Prav zato je morda krivično, da to priliko naslavljamo zgolj »Prilika o izgubljenem sinu«. Predvsem zato, ker tu govori o dveh sinovih in ne samo o enem. In tudi tisti drugi, ki je ostal doma, je na nek način izgubljen. Medtem ko se v tej priliki oče razodene kot nekdo, ki je usmiljen in pokaže povsem drugačno držo kot bi jo sicer pokazali ljudje do katerega od izgubljenih otrok. In prav zato je škandalozno, da ta odlomek velikokrat razlagamo na tako zelo osiromašen način.
V tem odlomku se že v samem začetku skriva veliko sporočil. Da je mlajši sin, ki je moral vedeti, da se je po tedanjih navadah premoženje razdelilo šele po smrti očeta (in to ne na polovici, ampak je starejši sin dobil dve tretjini!), sploh hotel delež premoženja, je bilo skrajno nespoštljivo do očeta, ki pa jima je vseeno razdelil imetje (grški izvirnik tu za »imetje« uporablja izraz »bios«, torej življenje v tistem vegetativnem smislu, le malo kasneje pa se pojavi izraz »zoe«, torej življenje v polnosti). Oče je za to, da je razdelil imetje, celo prodal svojo posest, svojo zemljo! Nato pa to, kar je imel, raztrgal na dvoje. In še tisti delež je mlajši sin po nemarnem zapravil in osramotil družinsko čast. Za svojo primarno družino je bil »mrtev«. Lahko se je zanesel le na svoj načrt, da ga oče sprejme kot podnajemnika, ki bi skušal popraviti škodo. Vendar se je razpletlo povsem drugače. V tedanji (in tudi sedanji) bližnjevzhodni kulturi pa družinski poglavar ni tisti, sploh pa ne k takemu umazancu, ki mu je celo povrnil čast z najboljšo obleko. Za primerjavo: sv. Frančišek Asiški se je časti in bogastvu svojega zemeljskega očeta javno odrekel tako, da se je javno slekel in oblačila vrnil očetu, golega Frančiška pa je nato s svojim plaščem pokril asiški škof. In kaj je še bolj šokantnega od tega, da oče ukaže speči pitano tele ali celo vola na ražnju, če pomislimo, da je bil mesni obrok v tistem času velika redkost (sploh pa pitano tele, kar so si lahko bogati privoščili ob zelo posebnih priložnostih, ko je bila na takšno pojedino povabljena vsa vas). Nič čudnega, da je Jezus s to priliko poslušalce tako osupnil.
In sedaj pridemo do ljubosumnega starejšega brata, ki, pomislite, ZAVRNE udeležbo na tej gostiji. Ne razjezi ga samo pitano tele in niti gostija, ampak predvsem dejstvo, da je mlajši brat, ki ga očetu očitajoče in posmehljivo imenuje »ta tvoj sin«, spet dobil pravico do dedovanja, potem ko je svoj delež pognal v nič. In način, s katerim se je starejši brat lotil svojega lastnega očeta, je več kot samo nevljuden – je pravzaprav izrojen, nesramen in prostaški. S tem bi sin tvegal, da mu oče odvzame pravico do dedovanja. Vendar je tudi do starejšega sina oče neverjetno blag – daje mu možnost, da se sam odloči, ali se želi pridružiti slavju. In ne samo to: celo med vrsticami pove, da je starejši sin že sedaj dedič vsega premoženja (»vse, kar je moje, je tvoje«). Nič pa ne izvemo o nadaljevanju zgodbe: sta se brata spravila? Zgodba je povsem odprta.
V tej zgodbi sta torej oba sinova izgubljena, vsak na svoj način. Mlajši je šel morda med »hipije«, če bi bilo dandanes, bi lahko sklepali, da je bil uživalec drog. Zato ni presenetljivo, da je naziv »Usmiljeni oče« pripadel ustanovi, ki jo je ustanovil pater Slavko Barbarić v Medžugorju, prav za tovrstne izgubljene sinove. Mlajši sin velja za nekakšnega revolucionarja ter hkrati individualista in upornika, ki pa spozna, da v tej drži ni našel sreče. A očetovo avtoriteto sta dejansko sovražila oba. Starejši se je za razliko od mlajšega držal prastarih religioznih in patriarhalnih vzorcev, ki so mu tudi zagotavljali socialno in finančno varnost. Oba sinova sta torej samo dva obraza ene in iste Janusove glave. Starejši je bil morda na zunaj (!) pravičen, a globoko v sebi prav tako grešen kot mlajši. A hkrati sta obadva ljubljena. Starejšemu je morda oče izrazil manj pompozno ljubezen kot mlajšemu, saj je bil navsezadnje vedno pri očetu. Imamo torej opraviti z dvema držama: na eni strani uporniška, na drugi strani pobožnjakarska, ki skriva v sebi lažen občutek večvrednosti. In prav skozi takšno optiko je religijska elita tedanjega časa (zlasti farizeji) gledala na svoje sodobnike iz marginalnih vrst: razne javne grešnike in tudi pobiralce davkov, ki so jih imeli za izdajalce ter okupatorjeve (torej rimske) sodelavce zaradi materialnih koristi. In ti dve vrsti izgubljenosti se pojavljata tudi dandanes. Lahko jih najdemo povsod.
P. S. Timothy Keller je v svoji knjižici »Prilika o razsipnem očetu« še bolj natančneje razložil to besedilo. Slovenski prevod knjižice je leta 2015 izdal zavod Vrelec iz Murske Sobote.
C. R.
