Danes goduje sv. Simon Stock, prvi evropski generalni predstojnik karmeličanov. Ta angleški duhovnik je živel v 13. stoletju. Po izročilu naj bi se mu prikazala Blažena Devica Marija in mu podelila karmelski habit, to je rjavi škapulir. Tako je ljudska pobožnost do Stocka običajno povezana s pobožnostjo do Marije Karmelske.
Zgodovinski dokazi o Simonovem življenju izhajajo predvsem iz srednjeveških katalogov svetnikov in karmeličanskih generalnih priorjev, ki se v podrobnostih med seboj ne skladajo. Najzgodnejši med njimi opisujejo Simona kot nekoga, ki je bil v življenju znan po svetosti, in čudeži so to potrdili po njegovi smrti. Priimek »Stock« se pojavlja v nekaterih dokumentih, v drugih pa ne, povezan pa je z zgodbo, da je Simon nekaj časa živel v votlem drevesu (»stock« je pomenilo deblo drevesa) pred prihodom karmeličanov v Anglijo, v skladu s preroškim izročilom.
Domneva se, da je živel v Aylesfordu v Kentu , kraju, ki je leta 1247 gostil prvi generalni kapitelj karmeličanskega reda zunaj Svete dežele in kjer še vedno obstaja samostan karmeličanov. Simon je bil verjetno peti ali šesti generalni prior karmeličanov (zgodovinski dokazi kažejo, da je karmeličane vodil v obdobju 1256–1266). Med njegovim službovanjem se je red močno razširil v južni in zahodni Evropi, predvsem v Angliji. Stocku se pripisuje ustanovitev redovnih skupnosti karmeličanov v univerzitetnih mestih tiste dobe, npr. leta 1248 v Cambridgeu, leta 1253 v Oxfordu, leta 1260 pa v Parizu in Bologni.
Stock je živel asketsko življenje, hranil se je zelišči, koreninami in divjimi jabolki ter pil samo vodo. Umrl naj bi v Bordeauxu v Franciji 16. maja, čeprav letnica ni dokumentirana, in je bil tam pokopan.
Najzgodnejša poročila o Simonovem življenju, ki so še vedno ohranjena, ne omenjajo, da bi imel videnje. Prva taka omemba, ki se je ohranila nedotaknjena, je iz poznega 14. stoletja, več kot 100 let po 16. juliju 1251, ko naj bi se videnje zgodilo. Navaja, da je bil sv. Simon Anglež, mož velike svetosti in predanosti, ki je v svojih molitvah vedno prosil Devico, naj nakloni njegovemu redu nekaj posebnega privilegija. Devica se mu je prikazala s škapulirjem v roki. V prvotnem kontekstu je ta obljuba pomenila, da bodo karmeličani , ki so vztrajali v svojem poklicu, rešeni. V začetku 16. stoletja so karmeličani začeli dajati rjavi škapulir laikom, ki so želeli biti povezani z redom.
Karmelsko izročilo pravi, da je leta 1251 Devica Marija dala “škapulirsko obljubo” Simonu Stocku v zvezi s škapulirjem Karmelske Gospe in sicer: “Kdor umre oblečen v to navado, ne bo trpel peklenskega ognja.” To pomeni, da bo vsakdo, ki ostane zvest karmelskemu poklicu do smrti, deležen milosti končne vztrajnosti. Dolgoletna tradicija cerkve je odobrila videnje sv. Simona Stocka, vendar se to razlikuje od tega, da bi jo potrdili kot zgodovinsko izkušnjo. Nošenje škapulirja pa ostaja dragocena pobožnost kot znamenje predanosti Mariji in obljuba njenega varstva.
Znanstveno raziskovanje dokumentov iz zgodovinskih virov je sprožilo vprašanja o tem, ali se je videnje Simona Stocka dejansko zgodilo ali pa se je to izročilo o njem pojavilo pozneje, morda kot sredstvo za izražanje v obliki zgodbe, močno uveljavljenega karmeličanskega duhovnega verovanja v naklonjenost in zaščito blažene Device Marije. Več drugih verskih redov v srednjem veku je imelo podobne zgodbe o Mariji, ki jim je dala navado ali obljubila zaščito. Veliki karmelski avtorji 14. stoletja škapulirja sploh ne omenjajo.
Karmeličani in karmeličanke še naprej iščejo pomen v tradicionalni zgodbi in ikonografiji Simona Stocka, ki je prejel škapulir, zlasti kot odraz njihovega sinovskega odnosa z Marijo. Ko je papež Janez Pavel II. leta 2001 ob 750. obletnici podelitve škapulirja nagovoril karmelsko družino, je dejal:
»Ta bogata marijanska dediščina Karmela je s širjenjem škapulirske pobožnosti sčasoma postala zaklad za vso Cerkev. S svojo preprostostjo, antropološko vrednostjo in odnosom do Marijine vloge v Cerkvi in človeštvu je ta božje ljudstvo je to pobožnost tako globoko in široko sprejelo, da je prišlo do izraza v spominu 16. julija na bogoslužnem koledarju vesoljne Cerkve, prazniku Karmelske Matere Božje.”
C. R.
Vir: Wikipedia
