Zdi se, da aktivni zagovorniki ateizma še nikoli niso tako glasno proslavljali kot na praznik Jezusovega spremenjenja na gori (6. avgusta). To je bil dan, ko je na avtocesti med Varaždinom in Zagrebom ugasnilo življenje dvanajstih romarjev, ki so bili na poti v Medžugorje.
Nesreča se je zgodila ob 5.40, ob zori, ko je avtobus z 42 potniki, ki je dan prej krenil iz Varšave, nenadoma zapeljal z avtoceste (domnevno zaradi počene gume). Kaj natančneje se je dogajalo in kakšno je (duhovno) ozadje nesreče, za zdaj ni znano. Prav v tistem času, ko se je zgodila nesreča, se je na Križevcu, vzpetini nad Medžugorjem, zaključevalo še zadnje dejanje 33. festivala mladih – maša na vrhu Križevca, pod križem, v katerega so vgrajene relikvije izvirnega Jezusovega križa. Praznik Jezusove spremenitve na gori je zelo pomenljiv – tega dogodka se namreč posebej spominjamo tudi v postnem času. Jezus se je na gori spremenil vpričo treh svojih prič (apostolov Petra, Jakoba in Janeza), v podobi poveličanja se je pogovarjal z dvema predstavnikoma Stare zaveze, katere dopolnitev je sam Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem – Mojzesom in Elijo. S postavo in preroki torej. Poveličanje še ni prišlo na vse ljudi, ker se je moral najprej zgoditi novi “eksodus” nove, krščanske velike noči, to je Jezusova smrt na križu. Trikrat jo je Jezus napovedal in Peter mu je prvič celo branil, zato ga je Jezus ostro opomnil. Prav na gori, kjer se je Jezus spremenil, ga je tudi Oče potrdil kot svojega ljubljenega Sina, tako kot že pri krstu v Jordanu – in z naročilom, naj ga poslušamo. Tako kot Marija na svatbi v Kani govori vsem nam: “Karkoli vam reče, storite”.
“Poslušati Jezusa, poslušati njegove besede, poslušati njegovo Srce, s srcem poslušati njegovo Srce. To je molitev s srcem. Križevac je kraj preobrazbe. Vzpon je težak, toda ko se povzpnemo na vrh, nam je dano veselje. To je tisto, kar Gospod želi. To je smisel preobrazbe – da nam je dano veselje. Marija pravi, kako si želi, da se naši križi preobrazijo v radost,” je na Križevcu tistega jutra govoril p. Marinko Šakota, ki končuje svojo več kot desetletno službo župnika v Medžugorju.
Sv. Terezija Benedikta od Križa, redovno ime Edith Stein, judovske mistikinje, ki je našla Kristusa po obdobju ateizma in študija filozofije ter asistiranja slavnemu profesorju Edmundu Husserlu, je v svojih spisih veliko premišljevala o navideznem nesmislu križa. Že njeno ime nakazuje povezanost s križem, tako kot sv. Janez od Križa, ime Terezija pa jo povezuje z dvema velikima biseroma karmelske družine, sv. Terezijo Avilsko in sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki nikoli ni bila v misijonih, pa je vendarle postala njihova zavetnica, ker je želela biti v samem srcu Cerkve in odkrila ljubezen kot svoj temeljni poklic. Drugo ime pa jo povezuje s sv. Benediktom, očetom zahodnega meništva in zavetnikom Evrope. “Ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega,” je nekoč zapisala. In še: “Kdor pripada Kristusu, mora živeti celostno življenje Kristusa; priti mora do polne starosti Kristusove, končno mora stopiti z njim na pot križa, v Getsemani in na Golgoto.” In še: “Luč je ugasnila v temini velikega petka, toda žareče se je dvignila kot sonce milosti v jutru vstajenja.”
Kot že rečeno: huda sobotna nesreča na hrvaški avtocesti je vsaj za nekaj trenutkov prinesla nekaj sarkastičnega slavja tistim, ki se posmehujejo kristjanom. Češ, kje je zdaj vaš Bog, mar vas je pustil na cedilu? Tudi Jezusa, ko je že visel na križu, so nasprotniki izzivali, češ če si Božji Sin, stopi s križa, pa ti bomo verjeli. Ni jim popustil.
Nemogoče je razumeti to nesrečo zgolj z razumom. In brez odprtosti do navideznega paradoksa križa. Marsikdo se bo spomnil velike tragedije iz leta 2010, ko je letalo z vodstvom Republike Poljske, številnimi visokimi predstavniki te države s predsednikom države na čelu, pri Smolensku v Rusiji strmoglavilo. Tragedija iz Katyna se je na nek način ponovila kot farsa, Poljsko pa zavila v črnino…
Morda velja spomniti na čudežen dogodek, ki se je v Mostarju zgodil prav v času festivala mladih v Medžugorju. Skupina mladih se je želela osvežiti pri slapovih Kravice, nekaj kilometrov stran. Zgodila se je strašna nesreča, eden od mladeničev je utonil. Po neuspešnem oživljanju na kraju dogodka so ga odpeljali v bolnišnico v Mostarju. Isti večer je eden od patrov prosil udeležence festivala za molitev za Danijela, ni pa povedal podrobnosti. Naslednji dan, ko je bil že namenjen za prevoz v mrtvašnico ter razglašen za mrtvega, je oživel.
In to je samo eden od čudežnih primerov, ko križ manifestira veliko zmago. Molitev, čudež, spreobrnjenje.
Na dan nesreče je zvečer pri maši pater Goran Azinović vidno pretresen dejal, da se je nesreča zgodila v času, ko je bila sveta maša na Križevcu, z njo pa se je sklenil 33. Mladifest. Vendar so bile njegove besede polne upanja: »Nekaterim ne bo uspelo priti do Medžugorja, ampak bodo prišli na veliko lepše mesto, to je Božje kraljestvo. Vprašali so nekega mladega, kdo se ima rad, kako veš, kdo se ima rad? Odgovoril je, da tisti, ki se drži za roko in gre skupaj. Romarji so svojo pot začeli v Marijinem svetišču v Čenstohovi na Jasni Gori. V tem bolečem trenutku sta bila Bog in blažena Devica Marija z njimi na poseben način. Zato bo ta sveta maša za te romarje, da se jim Gospod po svoji milosrčnosti usmili, vsem nam pa da spoznati, da smo vsi romarji na tej zemlji.« (vir: radio Ognjišče).
In prav na nedeljo, ki je sledila prazniku Jezusovega spremenjenja na gori, nas je Jezus v Božji besedi opomnil, naj bomo vedno pripravljeni.
Čeprav se Evropa dandanes otepa križa, čeprav se zdi, da si velika večina želi instant rešitev, samoodrešenje ter ob tem zavrača križ, pot do odrešenja vodi le preko križa. In najprej moramo to osvojiti sami. Zaman se pohujšujemo nad brezbožnim Zahodom, če sami želimo posegati po isti logiki. In če bomo sprejeli križ, bomo morda doumeli smisel tragičnega dogodka na avtocesti…
C. R.
