Včeraj smo obeležili nedeljo Božje besede, kar je odlična priložnost za to, da nekoliko več spregovorimo tudi o pričevanjih o tem, kako močna je lahko Božja beseda. “Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.” (Heb 4, 12)
V nadaljevanju objavljamo pričevanje urednika našega portala, ki se je pred dobrimi desetimi leti, ko je kot novinar gostoval na konferenci v Bruslju, tam tudi obtičal zaradi ustavitve letalskega prometa nad Evropo. A ne za dolgo. V dogajanje je posegel Bog…
V drugi polovici maja 2011 je Študijski center za narodno spravo organiziral dogodek v Evropskem parlamentu v Bruslju. Nanj je povabil tudi nekaj slovenskih novinarjev, med drugim tudi mene. Moja naloga je bila zgolj ta, da bi si priskrbel kar se da poceni prevoz do Bruslja, seveda z letalom. Izbral sem pot iz letališča Trst preko Rima do Bruslja, a pravzaprav to niti ni pomembno. Dogodek je trajal dva dni in vmes sem prenočil v Slovenski katoliški misiji v Bruslju. Dva dni prej je prišlo do izbruha vulkana v Islandiji, kar je povzročilo odpoved poletov v Veliki Britaniji, vendar temu nisem posvečal veliko pozornosti. Drugi dan dogodka smo ravno zaključevali dogodek v prostorih parlamenta in bil sem že pripravljen, da se odpravim na avtobus proti letališču. Vendar je vmes prišlo obvestilo, da bruseljsko letališče ne obratuje in da so do nadaljnjega odpovedani vsi poleti. Vulkanski prah se je namreč že širil iz zahoda proti vzhodu Evrope, letenje letal skozi ta oblak prahu pa je bilo smrtno nevarno, saj bi lahko prišlo do okvar motorjev, strmoglavljenj in zato do velikih tragedij z več tisoč smrtnimi žrtvami.
Začelo se je mrzlično iskanje alternativnih možnosti za povratek domov. Žal brez uspeha, saj so vse vozovnice za mednarodne vlake v hipu pokupili. Ni mi preostalo drugega kot to, da se vrnem še enkrat prenočit v Slovensko katoliško misijo. Tja naj bi prišli tudi sodelavci Študijskega centra. Vendar sem jih čakal zelo dolgo, saj so prišli pozno zvečer. Ker sem bil na smrt utrujen, je bilo to čakanje zelo mučno. V sobi sem preko prenosnega računalnika spremljal podatke o odprtih letališčih v Evropi. Moje edino upanje je bilo letališče v Frankfurtu, če bi do tja dobil kakšen avtobus. Vendar sem bil od negotovosti in misli na to, da bom morda moral ostati s skromno prtljago in skoraj “izsušeno” denarnico še kakšen teden v tujini, povsem izčrpan.
Tedaj sem vzel v roke Sveto pismo. Rekel sem si: “Gospod, moj Bog, sedaj je vse v tvojih rokah. Če me želiš rešiti iz te stiske, stori to. Jaz ne morem več.” Molil sem k Svetemu Duhu, nato pa odprl Sveto pismo. Takoj mi je padla v oči naslednja vrstica:
“Je upanje za tvojo prihodnost, govori Gospod: otroci se vrnejo na svojo zemljo.” (Jer 31, 17)
Beseda je bila tako močna, da ni bilo nobenega dvoma o tem, da je Bog odgovoril na mojo molitev. Potolažen sem zaspal.
Navsezgodaj zjutraj sem se prebudil in slišal neko rogoviljenje v spodnjih prostorih. Najprej sem pokukal na prenosni računalnik in videl, da so zaprta tudi letališča v Nemčiji. Odšel sem iz sobe dol in opazil, da ekipa študijskega centra pakira. Spodaj jih je čakal kombi. In da je prostor še za dva potnika, enega naj bi pobrali še v Frankfurtu. To je bilo znamenje, naj takoj spakiram in odidem. V desetih minutah sem bil pripravljen na odhod. Zvečer istega dne sem bil že doma.
Gašper Blažič
