Sv. Ignacij Antiohijski (vir: Wikipedia)

Vaclav Havel je v svojem znamenitem eseju Moč nemočnih, leta 1979, razvil pojem post-totalitarno. Gre za stanje, ki je drugačno od klasičnega dojemanja diktature, s katero so takrat označevali sistem, ki je bil na oblasti na Čehoslovaškem. Ta je bila namreč dojeta kot diktatura politične birokracije nad družbo.

Šlo naj bi za manjšo skupino ljudi, ki s silo prevzame oblast na določenem teritoriju ter tudi s silo odkrito izvaja to svojo oblast nad ljudmi. Havel pravi, da je ena od klasičnih značilnosti tovrstne diktature v tem, da je začasna in odvisna od ljudi, ki so jo vzpostavili. Ko teh namreč ni več, diktatura izgine, ker ni zakoreninjena v zgodovini. A stanje, ki ga je analiziral Havel, kaže, da ne gre za klasično obliko diktature, temveč za nekaj, kar se od nje precej razlikuje, saj sistem ni geografsko omejen, ker je razprostrta na širok blok, nadzoruje pa ga ena od dveh svetovnih velesil – takrat še Sovjetska zveza. Če gre pri klasičnih diktaturah za vzpostavitev notranje stabilnosti, gre v tem primeru za vzpostavitev zunanje stabilnosti.

Prav tako Havel opozarja, da je ena bistvenih značilnosti tega sistema prilagodljiva ideologija, ki ima značaj sekularne religije, česar v klasičnih diktaturah ne najdemo. Ta sistem tudi ni več zaprt sam vase, ampak je del širšega sveta, kar dovoljuje vrednotam Zahodnega sveta, da se pojavljajo znotraj tega sistema. Prav zato je Havel iskal nov pojem, ki bi opisal to stanje in ga našel v pojmu post-totalitarnega, pri čemer navaja, da se zaveda, da morda to ni najbolj posrečena oznaka, saj bi se lahko iz nje razumelo, da stanje ni več totalitarno. Nasprotno! Havel opozarja, da gre za novo obliko totalitarizma, ki je drugačno, kot smo ga poznali do sedaj. To bi lahko označili kot postmoderno stanje, stanje, ki se je vzpostavilo, ne kot se je bal Orwell, s silo in vojaškimi manevri, temveč s cepljenjem totalitarnih ideologij z vrednotami Zahoda, ki so jih po drugi svetovni vojni predstavljale Združene države Amerike z menedžersko paradigmo (revolucijo!) in se je kuhalo v senci hladne vojne in strahu pred vse bolj napredujočo znanostjo, ki je svoj vrhunec takrat doživel v strahu pred izbruhom atomske vojne.

Kot pravi Huxley v svojem spremnem govoru k romanu Krasni novi svet, je sicer možnost uporabe energije atoma revolucionarno zgodovinsko odkritje, ni pa seveda dokončno, niti najpomembnejše, saj se tista prava revolucija ne bo zgodila v zunanjem svetu, temveč v dušah in mesu človeških bitij, zato poudarja, da tema Krasnega novega sveta ni napredek znanosti kot takšne, temveč napredek znanosti v smislu učinka na posameznika. Zato novi totalitarizem po Huxleyu nima razloga, da bi v kakršni koli obliki spominjal na starega, ki je vladal s pendreki, strelskimi vodi, umetno povzročal lakoto, množično zapiral in izganjal ljudi, kar je bilo seveda, kot je pokazala zgodovina, neučinkovito. Huxley pravi, da bi bila zares učinkovita totalitarna država tista, v kateri bi njeni voditelji in upravniki nadzorovali populacijo sužnjev, ki jih ne bi bilo treba siliti k delu, saj bi v njem uživali. Ustvarjanje ljubezni do služenja pa je v sodobnih totalitarnih državah, pravi Huxley, stvar ministrstev za propagando, medijev in šolstva.

V tem stanju, ki ga je Postman prepoznal kot stanje zabavanja do smrti (Amusing ourselves to death) se nahajamo danes. In to stanje bi v tem (prosto) esejističnem zapisu radi motrili z vidika sv. Ignacija Antiohijskega, bolj natančno, z vidika njegovega 1. pisma Efežanom, saj smo prepričani, da iz tega dela lahko izluščimo nekaj bistvenih elementov, po katerih se lahko kristjan kot posameznik znajde in živi evangelij v postmodernem totalitarizmu.

Ignacijevo pismo Efežanom

O svetem Ignaciju Antiohijskem praktično ne vemo ničesar. Tradicija ga ima za dečka, ki ga je Jezus v evangelijih postavil za zgled apostolom in drugim učencem. Zgodovinsko to verjetno ne drži, bolj verjetno pa je, kot omenja sveti Hieronim, da je Ignacij osebno poznal apostola Janeza. Zagotovo pa vemo, da je bil Ignacij škof v Siriji in sicer, kot pove njegov »priimek«, v tamkajšnji Antiohiji, ki je v času cesarja Trajana v zgodnjem drugem stoletju, prestal mučeniško smrt v Rimu v žrelih zveri. Na poti v svojo mučeniško smrt je napisal več pisem, med njimi tudi prvo pismo Efežanom.

Ko se soočamo z omenjenim tekstom, se na prvi pogled zdi, da nima ničesar skupnega s postmodernim totalitarizmom, saj je bilo rimsko cesarstvo prej kot ne klasično despotsko, ki je svojo vladavino uveljavljalo s silo in strogim vojaškim nadzorom nad prebivalstvom imperija. Toda ne smemo hkrati pozabiti, da je bilo eno temeljnih gesel rimskega cesarstva tudi »kruha in iger«, torej tega, kar je bistveno za postmoderni totalitarizem – potrošništvo in zabava…do smrti.

Ignacij, ki sebe v pismu imenuje tudi Teofor, torej tisti, ki nosi Boga, že takoj na začetku efeško Cerkev označi za blagoslovljeno s polnostjo Boga Očeta, stanovitno v slavi in nesprejemljivo zedinjeno in izvoljeno v resničnem trpljenju, volji Očeta in Jezusa Kristusa. Efežane pohvali, da so Božji posnemovalci in kot takšni kot plamen, ki je oživel v Božji krvi. Ignacij izrazi upanje, da se bo v Rimu uspel boriti z zvermi in tako prek tega postal učenec, ko bi pretrpel smrt zaradi Jezusa Kristusa.

Verno občestvo v Efezu spodbuja, naj na vsak način slavijo Jezusa Kristusa, saj jih je on proslavil. Prav tako jih opominja, naj bodo strnjeni v enoviti pokorščini in tako podrejeni škofu in starešinstvu, saj bodo le tako ostali v vsem posvečeni. Pri tem jim pravi, da jim govori kot svojim součencem, saj da se je šele sedaj začel učiti, ko je v verigah zvezan in ga peljejo v smrt. Pravi, da je Jezus Kristus Očetov namen, da škofje, ki se nahajajo po vsem svetu, bivajo v namenu Jezusa Kristusa in spodbuja Efežane, naj tečejo v soglasju s tem Božjim namenom. Tu posebej poudari škofov namen in namen starešinstva, ki se s škofom ujemajo kakor strune na kitari. Ker Efežani že tako živijo, se zaradi tega opeva Jezus Kristus v njihovi slogi in soglasni ljubezni. Brezgrajna edinost je za Ignacija koristna, saj je občestvo le tako lahko vedno deležno Boga. To brezgrajno edinost s škofom primerja z edinostjo Cerkve z Jezusom in edinostjo Jezusa z Očetom, zaradi česar ima tudi molitev še večjo moč, kakor molitev posameznika.

Ignacij poudari, da tistim, ki niso znotraj oltarja, manjka Božji kruh in da tisti, ki se ne zbirajo ob oltarju, veljajo za prevzetne in so že obsodili sami sebe, saj se prevzetnim Bog upira. Zato je pomembno, da se škofu ne nasprotuje, ampak se podreja Bogu. Škof je namreč kakor Gospod sam in tistega, ki ga pošilja gospodar hiše, da bi upravljal njegovo družino, je treba sprejeti kakor gospodarja samega.

Iz pisma izvemo, da so Efežani čudovito urejeni v Bogu in da vsi živijo v skladu z resnico, kar pomeni, da med njimi ni nikakršne ločine. Izvemo tudi, da Efežani ne poslušajo več nikogar, razen tistega, ki govori resnico o Jezusu Kristusu, iz česar se da sklepati, da so bili o resnicah krščanske vere dovolj dobro poučeni, da se niso dali zavajati s strani kogar koli. Tudi sicer jih Ignacij svari, naj se ljudi, ki sicer veliko govorijo o Jezusu, njihova dela pa so nevredna Boga, izogibajo kakor divjih zveri. Vsakršen razdor med vernim občestvom bi namreč pomenil, da ne živijo v skladu z Bogom. Kljub temu pa Efežane opominja, naj do takšnih ljudi ne ostanejo pasivni, temveč jih spodbuja, naj neprenehoma molijo za vse, saj obstaja upanje, da se bodo spreobrnili in bi tako dosegli Boga. Če se ljudje jezijo, pravi Ignacij, naj bodo kristjani krotki, če se bahajo, ponižni, če zmerjajo ali govorijo svetoskrunsko, naj molijo in če zavajajo v veri, naj bodo trdni, ter če so divji, naj bodo mirni. Skratka, v vsem naj posnemajo Gospoda, naj pa v ničemer ne bodo podobni ljudem.

Prav tako Ignacij naroča, naj si občestvo prizadeva, da bi se čim pogosteje shajali pri obhajanju evharistije in slavljenja, saj se tako uničujejo satanove moči. Bistvenega pomena sta vera in ljubezen, ki sta začetek in konec življenja, oboje, ki je v edinost združeno pa je Bog. V tem ključu Ignacij pravi, da Bogu ni nič prikrito, ampak mu je vse blizu, tudi naše skrivnosti. Zato naj občestvo dela vse z zavedanjem, da Bog prebiva v nas, da bomo tako njegov tempelj in bo on v nas naš Bog.

Na koncu se Ignacij spomni še Marijinega devištva, ki da je bilo skrito pred vladarjem tega sveta. Pravi, da je Marija sama bila svetloba, ki je nad vsem in v tem novost, zaradi česar je na svetu nastala zmeda. Prav zaradi nje je bilo vse staro odpravljeno. Uničenje starega kraljestva, uničenje smrti se je začelo z Marijo, ki je bila pri Bogu pripravljena in se je Bog po njej razodeval kot človek.

Ob koncu pisma Ignacij še enkrat pozove Efežane, naj bodo poslušni škofu in starešinam z neraztresenim umom. Ob tem naj lomijo en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti in protistrup, ki zagotavlja, da ne bomo umrli, ampak vekomaj živeli v Jezusu Kristusu.

Zaključek

Z branjem prvega pisma Efežanom, ki ga je napisal sv. Ignacij Antiohijski smo poskušali odgovoriti na vprašanje, kako naj kristjan živi evangelij v sodobnem postmodernem totalitarizmu. V pismu smo našli dober oris efeškega občestva in načina njihovega boguvšečnega življenja iz katerega lahko črpamo navdihe za naše delovanje v svetu, ki ga poganjata potrošništvo in zabava, ki sta v službi kulture smrti. To kulturo spodbujajo predvsem različne državne strukture s pomočjo medijev in šolstva.

Kristjan naj, kot naroča sv. Ignacij, pri tem ne sodeluje, naj ne posluša pogubnih naukov, posluša pa naj samo tisto, kar se resnično govori o Jezusu Kristusu. Seveda to ne pomeni pasivnosti do sveta, saj po takšnem boguvšečnem delovanju kristjanov v svetu deluje Bog. Zato so kristjani sol zemlje in luč sveta. Prav tako neposlušanje pogubnih naukov ne pomeni nevednosti do tega, kaj se v svetu okoli nas dogaja. Nasprotno! Dokaz, da je treba biti obveščen in stvari okoli sebe dobro poznati, da jih lahko presojamo z vidika Božje besede in tradicije Cerkvenega nauka, so Cerkveni očetje sami, saj so le z dobrim poznavanjem sveta okoli sebe, odgovarjali na zahtevna vprašanja vere Cerkve in tako izoblikovali korenine te vere iz katere nenehno rastemo še danes. Hkrati pa jim je to zavedanje sveta omogočalo ravno to – neposlušanje pogubnih naukov in nesodelovanje pri delovanju ločin, ki so takšne nauke širile.

Sebastjan Erlah