Čeprav se Slovenci raje kot o politiki pogovarjamo o bolj sproščenih temah, nas delitve vedno znova dohitijo. Tako ali drugače. In morda imamo letos priložnost, da na nek način nadgradimo držo dosedanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki se poslavlja s tega položaja.
Drugi krog volitev deluje kot neke vrste referendum, še posebej, če aktualni predsednik ne kandidira več. Po končanem prvem krogu so se stališča javno izoblikovala. Pokazalo se je, da je dr. Anže Logar pripravljen nadgraditi vse, kar je bilo v predsedniški palači dobro narejenega v zadnjih desetih letih. Prihaja sicer z druge strani političnega spektra kot Borut Pahor, vendar sta si v marsičem zelo podobna. Obema je skupno zavračanje drže izključevanja in spodbujanje sodelovanja za prihodnost. To sicer ne pomeni neke mesijanske drže – predsednik republike je vendarle najprej človek z vsemi svojimi slabostmi in pomanjkljivostmi. Zato je morda lažje reči, da se na volitvah odločamo ne toliko za najboljšo, ampak za najmanj slabo izbiro.
Dr. Anžeta Logarja sicer osebno poznam že vrsto let. Ne vem točno, kje sva se prvič srečala, verjetno je bilo na katerem od političnih dogodkov. Vem pa, da sva se nazadnje srečala v drugi polovici avgusta letos v Gornji Radgoni na sejmišču. Vedno dostopen, nikoli vzvišen. Verjetno se v vseh stvareh ne strinjava, tudi on je imel že v preteklosti kakšno »ločeno mnenje« glede na stališča stranke, ki ji pripada. Kar kaže na to, da na stranke gledamo še vedno preveč z zornega kota marksistično navdahnjenega kolektivizma, kjer je član stranke, pa čeprav viden, le del neke širše celote in hitro v javnosti izgubi istovetnost sebe kot osebnosti z lastnim razmišljanjem. In s tem postane podvržen negativnim stereotipom in predsodkom, ki jih je predvsem zadnja leta vse polno. In tega ne moremo pripisati zgolj opravičljivi reakciji na katerega od bolj robavsastih nastopov posamičnih poslancev SDS. Gre za sistemsko nestrpnost, ki se goji načrtno. Ta nestrpnost kot računalniški virus, ki ga vnašajo v veliko večino medijev, od tam pa se seli med ljudi in jih okuži.
Septembra 2021 sem nekaj dni svojega oddiha preživel v enem od zdravilišč v severovzhodni Sloveniji, v prijetnem panonskem okolju. Zunanji bazen je bil poln ljudi, vreme prijetno toplo. Po zvočnikih pa je donel program ene od Odlazkovih radijskih postaj. Glasbene bloke so prekinjale novice, večinoma pobrane s portala Necenzurirano in Svet24, ki spadata v isti imperij. In skoraj vsakič se je slišalo kaj v slogu »Janša je uničil to, Janša je uničil ono…« Prepričan sem, da večina obiskovalcev bazena razumsko ni ravno spremljala teh novic, je pa verjetno z enim ušesom ujela dogajanje, ker je bilo vse skupaj zapakirano v celofan aktualnih dogodkov. Skratka, tudi tisti, ki jih politika ne zanima, so dejansko podvrženi sublimalnim sporočilom, ki ves čas prodirajo v podzavest. In ko se z »dražljajem« soočiš zavestno, nenadoma to, kar dobivaš v podzavest, ozavestiš. In ugotoviš, da v javnem prostoru obstaja nekdo, ki ga je treba sovražiti. Razen seveda, če veš, od kod stalno »friziranje« možganov prihaja – in se temu zavestno upreš.
Leta 1994 so se hujskanju, ki ga je v Ruandi širil razvpiti radio RTLM, uprli le redki. Morda bo kdo zamahnil z roko, češ koga briga, kaj se je sredi devetdesetih dogajalo nekje sredi Afrike, kjer so medplemenski boji skoraj normalni, toda vpliva množičnih medijev ne smemo podcenjevati. Genocid je v zgolj nekaj tednih terjal milijon smrtnih žrtev. Ubijali so tisti, ki so po radiu slišali, da morajo to početi, sicer bodo sami ubiti.
Verjetno ste že ugotovili, da Logarjeva neposredna konkurentka za predsedniški stolček uporablja podobno nestrpno govorico, kot sem jo prej omenil pri Odlazkovi radijski postaji. Obnaša se, kot bi za predsedniško funkcijo potegoval kar Janez Janša osebno. No, saj se ne, samo svojega človeka pošilja v ta boj, mar ne? Potem lahko rečemo, da se z Natašo Pirc Musar za predsedniško funkcijo potegujejo vsi njeni politični botri, od Milana Kučana, dr. Danila Türka pa vse do kontraverznega premierja dr. Roberta Goloba.
Vsi ti botri očitno računajo, da se bodo volivke in volivci v nedeljo, 13. novembra, odločali predvsem čustveno. To pomeni, da bi v Pirc Musarjevi prepoznali kot nekakšno iskreno pravnico, ki je že nekaj časa žrtev medijskega stampeda. Torej nekakšno oporečnico. Vendar jo njena preteklost in vpletenost v številne škandalozne zgodbe razgalja kot nekaj povsem drugega. In tu se skriva ključ do učinka propagande: vsa ta razkritja o njej lahko nevtraliziraš tako, da zaigraš na čustveno noto. Češ, poglejte jo, kako jo napadajo, ona je vendar žrtev. Pa čeprav razumsko vemo, da ni. Njeni botri govorijo, da je sedaj čas za žensko na predsedniškem položaju. Dobro, to je bilo tudi leta 2002, ko je v drugem krogu dr. Janeza Drnovška izzivala Barbara Brezigar.
Priznam, da pri dr. Logarju nisem bil čisto brez pomislekov, vsaj ob njegovi napovedi kandidature spomladi letos. Takrat je bilo še precej nejasno, kdo vse bo kandidiral in komu bo uspelo zbrati podpise. Kasneje so se stvari izkristalizirale. In jasno je postalo, da predsednik ne more biti nekdo, ki podpira neke skrajnosti. Zato bom v nedeljo, 13. novembra, svoj glas oddal za dr. Anžeta Logarja in vabim bralke in bralce, da ravnate enako.
Čez dva tedna pa sledi še trojni referendum, kjer bom sam glasoval PROTI vsem trem vladnim zakonom. Tudi tu vabljeni, da se referenduma udeležite in s tem pokažete, da vam ni vseeno.
Gašper Blažič, urednik portala Blagovest.si
