Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,5-19): Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«
Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Kar nekam strašljivo zveni ta evangelijski odlomek. Še posebej spričo aktualnega dogajanja na vzhodu Evrope in zaradi groženj z jedrsko apokalipso, ki bi zagotovo zradirala celotno evropsko prebivalstvo. Hkrati pa nas vsebina opominja, da se bližamo koncu cerkvenega leta. Čez teden dni bo namreč že zadnja nedelja v cerkvenem letu, praznik Kristusa Kralja, nato pa adventni čas, v katerem bomo premišljevali o prihodnjem ponovnem Kristusovem prihodu.
V tem odlomku je Jezus najprej napovedal zrušenje jeruzalemskega templja, kar se je v resnici zgodilo leta 70, v času prvih kristjanov. In tedaj so mnogi mislili, da je to začetek konca časov. Na konkretna vprašanja, kdaj in kje bo to, Jezus ne odgovarja. Ker je pomembneje nekaj drugega: razumevanje znamenja časov in biti vedno pripravljen. In kar je najpomembneje: Jezus opozarja pred tistimi, ki napovedujejo čas konca, kajti pojavljali se bodo številni lažni preroki. Kar lahko okušamo tudi v tem času.
Lahko bi rekli, da smo od Jezusovega vnebovhoda pa do sedaj ves čas v “poslednjih časih”. Gre za čas pričakovanja Jezusove vrnitve, ki bo naznanila konec zemeljskega veka in preobrazbo stvarstva, vključno z vstajenjem mrtvih. In dejansko so se vojne dogajale tudi v tem vmesnem dvatisočletnem obdobju. In to še ne pomeni, da bo takoj konec. Tudi druga svetovna vojna ni pomenila konca časov. Jezus pa jasno napove, da bodo sledila nova preganjanja, saj gre za upor hudiča in znamenje njegovega dokončnega poraza. In dejansko je to bolj pomembno kot vse grozljive okoliščine. Prvi in največji pričevalci za Jezusa so namreč mučenci. Čas mučencev pa še ni končan: po krvavem 20. stoletju kristjani doživljamo krvavo preganjanje na Bližnjem vzhodu, teroristične napade, itd.
Jezus nas tu želi opogumiti in spodbuditi, da nismo sami. Obljubil je namreč, da bo z nami vse dni do konca sveta in bomo Njegovo navzočnost v stiskah vedno čutili. Tudi takrat, ko bomo doživljali pregon celo s strani lastne družine. Do večnega življenja pa vodi stanovitna drža. Smo sicer šibki in bi verjetno še večkrat zatajili Jezusa kot Peter, a nas ob tem ozdravlja osvobajajoč in usmiljen Jezusov pogled. Zato najprej glejmo Vanj, se pustimo, da nas On preoblikuje, nas okrepi. Sedaj je ta čas milosti, da rastemo v svetosti in stanovitnosti.
C. R.
