»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« (Mt 7, 21-23)
Kdor pozorno bere Apostolska dela ter Pavlova pisma (no, pa tudi Janezova pisma ter Razodetje), se lahko prepriča o dejstvu, kako so se že v času prvih kristjanov pojavljali številni tokovi, ki so na prvi pogled kazali zvestobo evangeliju, dejansko pa so zatavali precej stran. Tudi iz tega razloga je škof in mučenec sv. Ignacij Antiohijski v svojih pismih poudarjal veliko potrebo po edinosti med krajevno Cerkvijo in škofom. “Ker ste torej vsi sprejeli enako mišljenje kot Bog, spoštujte drug drugega in nihče naj ne gleda bližnjega po zunanjosti, ampak ljubite drug drugega vedno v Jezusu Kristusu. Ničesar naj ne bo med vami, kar bi vas moglo ločiti, ampak bodite edini s škofom in predstojniki, da ste podoba in nauk neminljivosti,” je med drugim zapisal v svojem pismu Magnezijcem.
Ob tem ni odveč omeniti, kako so te delitve v času prvih kristjanov dejansko olajšale delo njihovim preganjalcem, ko so zaradi lastnih razdorov izdajali drug drugega…
Tudi arijanci so bili popularni
Iz prvih stoletij krščanstva je tudi znano, kako je krščanski svet tedaj pretresalo t. i. arijansko krivoverstvo, ki je tajilo božansko naravo Jezusa. Razlog, da je zdržalo tako dolgo – izginilo je šele v sedmem stoletju – je bil tudi v tem, da so mu podporo dajali tudi nekateri cesarji in se je kasneje razširilo tudi med germanskimi plemeni, ki so iz severa Evrope prihajali na njen jug in zahod. Zaradi njih je bil večkrat izgnan iz Aleksandrije, kjer je bil patriarh. In morda ni naključje, da so v tem času arijanci sloveli po tem, da so imeli polne cerkve in so sloveli kot precej bolj popularni od svojih “pravovernih” bratov. Ne glede na obsodbe vesoljnih koncilov, ki so arijanstvo postavili na mesto, ki mu gre. Ali kot je zapisal apostol Janez: “Antikrist je tisti, ki zanika Očeta in Sina. Kdor zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna Sina, ima tudi Očeta.” (1Jn 2, 22a-23)
Pravzaprav so bila vsa obdobja krščanstva tako ali drugače podvržena delitvam na vero in njene nadomestke. In navadno so cerkvene avtoritete hitro naredile red. Za današnji čas se zdi, da je to čas, nenaklonjen avtoritetam, še zlasti cerkvenim. Po drugi strani pa tudi avtoritete same opuščajo svojo dolžnost – postaviti se za pravo vero.
Od “knjige resnice” do “tradicionalne latinske maše”
Poglejmo nekaj primerov zadnjih let. Znano je, da v Sloveniji med kristjani še vedno obstaja nekaj častilcev t. i. “Knjige resnice”, zbirke prerokb domnevne irske vidkinje, ki pa so jo že zdavnaj razkrili kot prevarantko. Vendar to njenih častilcev nikakor ni ustavilo. O spornosti tega kulta si lahko več preberete TUKAJ, a ta primer izpostavljamo zato, ker se ta tok povezuje z nekaterimi sorodnimi tokovi, ki trdijo, da je bil pokojni papež Benedikt XVI. zadnji regularni papež in da je sedanji papež Frančišek antikrist, kar naj bi napovedovale že nekatere preroške napovedi. Iz tega naj bi sledil logičen sklep, da pravi kristjan ne sme slediti sedanjemu papežu. Je pa tragično opazovati, kako je ta na prvi pogled privlačna paradigma zaslepila mnoge goreče kristjane, ki se oprimejo prav vsake duhovne novitete, če je na zunaj dovolj privlačna. Žal pa to za seboj pušča razdor. Kot je rekel Jezus: drevo prepoznamo po sadovih…
Podobno bi lahko rekli tudi za t. i. tradicionalistični tok, ki se je zadnja leta močno razširil in postal predmet restrikcij v primeru papeževega motuproprija “Varuhi tradicije”. Glavna teza, ki jo širi ta tok, je ta, da je z drugim vatikanskim koncilom prava Cerkev pravzaprav prenehala obstajati, saj so njen sedež zasedli modernisti in prostozidarji. Iz tega sledi teza, da je pravo krščanstvo tisto, ki se obhaja s predkoncilskimi obredi, to je tridentinskim misalom, torej “tradicionalno latinsko mašo”, kot jo poimenujejo. Gre pa za tok, ki ga je dejansko že zelo zgodaj po končanem drugem vatikanskem koncilu začel ustvarjati škof Marcel Lefebvre. Kasneje je omenjenemu toku ponudil roko sprave papež Benedikt XVI. z odpravo nekaterih izobčenj ter dovoljenjem za izredno obliko obhajanja bogoslužja po predkoncilskem obredu. Žal se projekt ni posrečil, saj so ponujeno roko sodelovanja nekateri zgrabili in to izkoristili za dokaj izključevalne in trenutke tudi sovražne nastope, pa tudi za nekakšno utopijo o tem, kako bo vrnitev izključnega obhajila kleče na jezik ter vrnitvijo v predkoncilsko obredje avtomatsko rešilo vse probleme Cerkve. Že res, da se za takimi težnjami skriva dober namen, toda znan je tudi pregovor, da je pot v pekel pogosto tlakovana z dobrimi nameni.
Primer patra Palića bi se dalo hitro rešiti
Pred nekaj dnevi pa je slovensko katoliško javnost pretreslo obvestilo, da je Slovenska škofovska konferenca sprožila (začasno) prepoved gostovanj duhovnika in redovnika patra Rosaria Palića, ki deluje v tržaški škofiji. Iz samega konteksta sklepa SŠK ni razvidno, da bo šlo za kakšen sporen nauk, ampak gre bolj za nespoštovanje že ustaljene pravno urejene prakse, da morajo gostujoči kleriki imeti urejen status tako z lastnim ordinarijem kot tudi škofom ordinarijem škofije, kjer gostuje. Ta element je v primeru omenjenega klerika manjkal, očitno je prišlo do več primerov gostovanj mimo teh ustaljenih postopkov, ki pa se, kot je mogoče sklepati iz reakcij vernikov, zdijo mnogim nepotrebne. Češ gre le za nevoščljivost in nagajanje škofov, pa morda tudi za odpor našega “modernističnega” in “globalističnega” episkopata, ker ima omenjeni pater precej drugačno mnenje o t. i. “plandemiji” covid19. In seveda iz tega potegnejo sklep, da gre za čisto osebno maščevanje in zaroto.
Seveda je jasno, da so takšne reakcije čisto pretirane in kažejo na nepoznavanje razmer, stanja in tudi cerkvenopravne ureditve, ki je po vseh državah ista in velja za vse klerike, ki želijo gostovati izven meja svoje domovine na molitvenih srečanjih. Tako da tu res ni potrebno nobeno izumljanje tople vode. Kot trdijo naši viri, je bil p. Rosario Palić v določenih primerih nekoliko preveč svojeglav, a morda so podobno naivno ravnali tudi organizatorji srečanj v Sloveniji. Če ima res potrjen status eksorcista v tržaški škofiji, pomeni, da za njegovo pravovernost jamči njegov škof ordinarij, ki ga je postavil za eksorcista. In če bi se s tem potrdilom obrnil na škofa škofije, kjer želi gostovati, verjetno to ne bi bila nobena posebna težava. Zato lahko upravičeno verjamemo, da bo z nekaj dobre volje in ponižnosti ta problem v kratkem rešen in bo tudi prepoved SŠK odpravljena – razen če ima kdo potrebo po ustvarjanju razdora znotraj Cerkve, to pa je lahko le hudičevo delo.
Vsak bi bil rad avtoriteta in učitelj
Živimo v zelo občutljivem obdobju. Velikokrat se zdi, da mora naša duhovnost temeljiti na neprestanem strahu pred grozečo globalistično kabalo, ki nas menda želi pobiti s cepivi (pa bi se lahko duhovno temu uprli z molitvijo in postom); da moramo biti nekakšni disidenti za vsako ceno, tudi za ceno odrekanja temeljne pokorščine papežu in škofom. To kaže tudi na določene vrzeli v novodobni krščanski “ljudski” duhovnosti, ki se velikokrat naslanja na iskanje senzacionalnosti, na prerokbe prihodnjih dogodkov in podobno. Opravka imamo s krizo razločevanja in tudi krizo avtoritete, pa tudi krizo pokorščine in ponižnosti. In seveda s krizo zaupanja v Boga ter v Božjo besedo. V času epidemije covid19 se je pogosto pokazalo, kako je razum pri nekaterih kristjanih velikokrat odpovedal. Kar je nevarno, saj bi lahko na podlagi določene iracionalne presoje nekoga lahko pognali tudi v smrt. In to se dogaja v dobi družbenih omrežij, ko smo lahko vsi svoje vrste učitelji in vzgojitelji drugim.
Morda bo kdo ob tem rekel: pa saj se govori o sinodalnosti Cerkve. O tem si lahko več preberete TUKAJ.
In ne pozabimo, da obstaja samo ena in edina knjiga resnice. To je Sveto pismo.
C. R.
P. S.: In še en prijazen namig vsem, ki smo vsaj ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši. Pri vsaki maši v evharistični molitvi molimo za edinost Cerkve v občestvu s papežem in krajevnim škofom. Zato naj naše srce ne bo razdeljeno, da bi pri maši te besede sprejemali s figo v žepu…
