foto: Pixabay

Nekateri mediji so v teh dneh objavili šokantno novico o tem, da so v eni od prekmurskih župnij (Beltinci) v pripravi na zakrament birme ukinili – botre. Starši so na nogah, menda se vrstijo besni protesti, vendar so naleteli na gluha ušesa. 

Ali je ta novica presenetljiva? Kakor za koga. Ta sprememba se namreč obeta v celotni murskosoboški škofiji, navsezadnje jo je škof dr. Peter Štumpf napovedal že lani konec junija. Povedal je namreč, da bodo spremenili dosedanjo prakso, to pa je, da bo birma v petem razredu in ne bo več botrov.  Med razlogi za spremembe je po škofovih besedah močna sekularizacija v murskosoboški škofiji. Niti tretjina birmanskih botrov ne izpolnjuje pogojev za to službo, opažajo pa tudi, da starši težko spremljajo otroke v verski rasti, saj tudi sami ne prejemajo zakramentov, veliko jih živi v zunajzakonskih skupnostih. »Vidimo, da so srca otrok v 8. in 9. razredu drugje, težko se vključujejo v proces priprave na birmo,« je takrat povedal škof Štumpf.

In zanimivo: takrat kakšnih večjih protestov ni bilo opaziti. Morda tudi zato ne, ker potencialni botri ne berejo verskega tiska? No, sedaj, ko se spremembe tudi konkretno udejanjajo, so vsi kar naenkrat neprijetno presenečeni, češ tega pa nismo vedeli, vsaj obvestili bi nas lahko prej. No, in seveda protesti, ker je Cerkev zavrgla starodavno in večno navado, ki je za nobeno ceno ne bi smeli opustiti.  In zdaj je seveda vse skupaj “žalostno in grozno”, da so v župniji ukinili to tradicijo, saj si tudi njihovi otroci zaslužijo birmo, ki so jo imeli ostali.

Morda bo kdo rekel, da bi moral vrh Cerkve, posebej v času sinodalnega procesa, bolj prisluhniti glasu ljudi. Vendar glas ljudstva ni vedno tudi glas Boga, kar smo na našem portalu pred dnevi že zapisali. Zakramenti so namreč postali nekakšna folklora, ločena od samega bistva zakramenta, v ospredju je velikokrat samo še denar, zakrament birme pa služi temu, da otrokom potem “ni treba” več hoditi k maši. Stare navade pa so postale predvsem izgovor za nekakšno udobje, nekakšen kvazi-duhovni wellness. Ker pač mora tako biti. Ne glede na to, kaj je bistvo in kaj (nenujna) lastnost oz. pritiklina.

In tudi zato imamo sedaj predsednico države, ki je tudi že bila birmanska botra. Čeprav je sama izpričala, da ni verna. In po vsem tem je murskosoboški škof “žleht”, ker želi narediti red pri določenih stvareh?

Lani so v eni od župnij na Celjskem spremenili sistem blagoslova velikonočnih jedil. Gre za starodavno navado, ki je v mnogih državah z drugim vatikanskim koncilom ugasnila, pri nas pa je ostala še naprej prisotna. To je bil sicer prvi javni blagoslov po epidemiji covid19, a razen dveh blagoslovov v cerkvi so blagoslove na terenu z župnikovim pooblastilom opravili izredni delilci obhajila. Kar je – navkljub zelo dobri udeležbi – sprožilo kar nekaj protestnih glasov, češ to se pa res ne spodobi. Vendar pa, ali naj župnik osem do deset blagoslovov jedil tisti dan opravi kar sam in morda za velikonočno vigilijo ostane brez glasu? In prav tu se vidi, kako je suženjsko vztrajanje pri nekih navadah lahko znak wellness-kulture, želje po udobju za vsako ceno.

G. B.