Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,28-36):
Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. Ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila, njegovo oblačilo je postalo belo in se je svetilo. In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija, ki sta se prikazala v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu.
Petra in njegova tovariša pa je bil premagal spanec; ko so se predramili, so videli njegovo slavo in onadva moža, ki sta stala pri njem. Ko sta pa odhajala od njega, je rekel Peter Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj, naredimo tri šotore: enega tebi, enega Mojzesu in enega Eliju!« In ni vedel, kaj govori.
Ko je to govoril, se je naredil oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so se, ko sta onadva stopila v oblak. Prišel pa je iz oblaka glas, ki je govoril: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« Ko je ta glas nastal, je bil Jezus sam. Oni so molčali in niso v tistem času povedali nikomur nič tega, kar so bili videli.
Le ko so se dogajale zares izredne stvari, je Jezus vzel s seboj zgolj trojico apostolov, to je Petra, Jakoba in Janeza. Spomnimo se obuditve Jairove hčere, pa Jezusove agonije v vrtu Getsemani. Takrat je želel blizu imeti omenjeno trojico. Izbor Petra je bil nekako razumljiv, saj je bil Peter izbran za prvaka med apostoli, medtem ko je nekoliko težje razumljivo, da sta se Petru ob boku znašla Zebedejeva sinova Jakob in Janez, slednji je bil najmlajši med apostoli ter avtor enega od evangelijev. Tako kot Peter sta tudi onadva imela dokaj nestanoviten značaj – sanjarila sta o tem, da bi bila v nebeškem kraljestvu ob Jezusu, eden na njegovi desnici, drugi na levici. In ju je moral Jezus podučiti o tem, da pot do nebeške slave vodi preko križa. In tudi dogodek Jezusovega spremenjenja na gori govori prav o tem, da so nebesa resnična, a da pot do njih vodi preko križa. Tistega križa, ki se ga je Peter tako otepal, češ ne sme se zgoditi, da bi Jezus trpel.
Kakorkoli že, na gori se znova zgodi potrditev tega, kar je bilo slišano že ob Jezusovem krstu v Jordanu. Jezus je iz nebes potrjen kot Sin, kot večna Beseda, ki ji je treba prisluhniti. Pred tem pa se je Jezus pogovarjal z dvema možema, ki sta prepoznana kot dva nosilca Stare zaveze: Mojzes, oče postave, ter Elija, oče prerokov. Ob tem je Jezusovo obličje sijalo, obleka je bila bolj bela kot sneg. Vsem trem učencem, ki so, podobno kot kasneje v vrtu Getsemani, komaj premagovali utrujenost in zaspanost, je bilo dano videti večnost z lastnimi očmi. Petrova reakcija je tu zelo sporočilna: ob vsem tem, kar je videl in doživljal v srcu, je bil, tako kot Jakob in Janez, neizmerno srečen in izpolnjen. Ta občutek blaženosti se seveda pomeša z grozo ob dejstvu, da jih je obdal oblak in so slišali glas samega Očeta, ki je vpričo njih z besedo potrdil Sina. Kdo bi mogel ob takšnem razodetju Boga ostati ravnodušen?
In kar je najpomembneje: Jezus je res to, kar so napovedovali mnogi preroki. Med Njim in Staro zavezo dejansko ni neskladij, On je namreč tisti, ki dopolnjuje postavo in je več kot prerok. Evangelist Luka tu opisuje, da sta Mojzes in Elija govorila z Jezusom o njegovem odhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Prav tam namreč Jezusa čaka sojenje, mučenje in smrt, da bo šel lahko v svojo slavo. In to je resnični odhod (izhod, exodos). Kaj ta beseda namiguje? Uporabljen je isti izraz kot za odhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Na križu bo namreč Jezus vzel nase vse grehe sveta in plačal kazen za grehe človeštva. Ta dogodek bo torej pomenil izhod celotnega človeštva iz temine greha v slavo in zmago Boga. Za Jezusa bodo njegovi poslednji dogodki v Jeruzalemu slovo od njegovega običajnega človeškega življenja, prehod v takšno stanje poveličanosti, kot ga je razodel tu na gori. Za človeštvo pa to pomeni veliki eksodus, izhod iz sužnosti greha, kjer smo zaradi nezmožnosti plačila dolga za lastne grehe obsojeni na večno kazen, v nebeško blaženost, ki jo je na gori okušala trojica apostolov vsaj za nekaj trenutkov.
Torej vse to, kar je doživljala trojica apostolov ob Jezusovem spremenjenju, ni bila zgolj halucinacija. Toda ta božanska luč ni trajala dolgo časa – Jezus in vsi trije apostoli, presunjeni od tega, kar so doživeli, so se morali spet vrniti nazaj, v temine sveta. Tako kot moramo tudi mi sami iti skozi preizkušnje sveta. Vendar so to, če povzamem besede iz filmov v okviru tečaja Alfa, samo zaključne operacije za končanje vojne. Glavna bitka je bila že dobljena.
C. R.
