Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,27-28) Tisti čas, ko je Jezus govoril množicam, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Da, še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.«
Iz svetega evangelija po Luku (1,39-56): Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.
Marijo lahko imenujemo za živo monštranco ali ciborij. Je namreč tista, ki je Odrešenika nosila pod srcem od trenutka, ko se je Beseda učlovečila in je Marija spočela od Svetega Duha, pa do njegovega rojstva. In seveda je ostala povezana z Njim nato vse do smrti na križu in »še čez« – preko vstajenja, prikazovanja, vnebovhoda pa vse do Njene končne združitve s Sinom v nebeškem kraljestvu. Za Marijo pa je bil čas od Jezusovega vnebovhoda do njenega odhoda v nebesa čas boleče ločitve od Sina in na nek način simbolizira tudi »drugi polčas« našega adventnega pričakovanja Jezusovega ponovnega prihoda. Ta čas je bila izročena v varstvo apostolu Janezu, kot je to Jezus želel v svojih poslednjih urah svojega zemeljskega življenja, ko je umiral na križu. In prav to Marijino pričakovanje končne združitve s svojim Sinom v nebeškem kraljestvu je tudi cilj našega pričakovanja. Cerkev sicer veruje, da Gospod v svoje naročje ni sprejel samo Marijine duše, ampak z njo tudi telo, ker bi bilo nemogoče, da bi bilo telo, ki je nosilo našega Gospoda, podvrženo razpadanju, kot je to nakazano že v Prvi Mojzesovi knjigi, kjer je Bog Adamu sporočil, da je pravzaprav prah in da se v prah tudi povrne. Razpadljivost je povezana s človekovih grehom, Marija pa je bila le-tega obvarovana, saj je bila že ob svojem spočetju ločena od izvirnega greha. Zato ne preseneča, da ob tolikšni verski brezbrižnosti, odpadu od Boga še vedno v Marijina svetišča prihajajo ljudje s svojimi prošnjami in zahvalami.
Tu imamo sedaj dva evangelijska odlomka – v prvem Jezus izreče v času svojega javnega delovanja veliko priznanje svoji Materi, ki jo bodo, kot govori naslednji odlomek, »blagrovali vsi rodovi«. Blagruje jo tudi Elizabeta – zaradi Marijine neomajne vere in zaupanja v Božji načrt. Jezus temu pritrjuje, a hkrati tudi nakaže, da je prva oseba na svetu, ki je Božjo besedo poslušala in ohranila, prav njegova Mati, v kateri se je Beseda učlovečila in se naselila med nami. Ne samo poslušati, ampak besedo tudi izpolnjevati, jo ohraniti, da postane živa in dejavna – to je cilj vsakega Jezusovega učenca. Biti učenec pomeni biti nekaj več kot zgolj obiskovalec cerkve za eno uro na teden. Mar ne pravi Jezus ob koncu Matejevega evangelija: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19)? Kakšna je torej naša krščanska identiteta? Smo res pripravljeni slediti Jezusu in postaviti na prvo mesto v svojem življenju (pazite, to ne pomeni, da moramo oditi v posvečeno življenje, kajti vsi ne moremo biti v tem, ampak tisti, ki jih je Bog poklical v to, če seveda razpoznajo ta klic)?
Poglejte, kaj o tem piše apostol Jakob mlajši: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.« (Jak 1, 22-25) In tu nam je lahko Marija več kot dober zgled, saj je vse besede in dogodke shranila in premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 2, 19.51). Ta Marijina drža odpira v meni vprašanje: kako živim jaz? Ali »tja v en dan«, z danes na jutri, uživaško, plehko? Ali pa morda slišim Boga, ki trka na moje srce?
Praznik Marijinega vnebovzetja ima torej vsaj dva poudarka, ki ju razodeva tudi Božja beseda tega praznika (TUKAJ):
Prvič, ta praznik je odmev velike noči in vnebovhoda. Vsak od nas je poklican za življenje z Bogom. Vendar smo glede tega svobodni. Marija je izrekla svoj DA. Jezus še dandanes pošilja svojo Mater na grešni svet, da spodbuja človeštvo, naj se vrne k Bogu. Brez Boga nimamo ne prihodnosti, ne večnega življenja. Imamo sicer pravico, da Bogu rečemo NE. Posledice te odločitve pa so strahotne in to se vidi že sedaj. Naša pot v nebeško kraljestvo torej ni nekaj samoumevnega. Potrebna je naša svobodna pritrditev, kajti človek se ne more zveličati zgolj po svoji naravi, ki je ranjena in grešna. Potrebno je torej, da s svojo naravo izrečemo DA Božji milosti, tako kot je svoj DA izrekla Marija.
Drugič, prvo berilo dnevne maše Marijinega vnebovzetja prikazuje videnje iz Janezovega Razodetja, kjer se v ženo (Marijo) zaganja ognjeno rdeč zmaj. Smo torej v času, ko se odvija dramatičen boj med dobrim in zlim. Vendar nas ne sme zavesti vsegliharstvo v stilu »jin-jang«. Tu ni simetrije med dobrim in zlim. Nimamo dveh Bogov, enega dobrega in enega slabega. Bog je eden, je Stvarnik in je neskončna dobrota, je Ljubezen, kot je izrazil evangelist Janez. In jasno je, da je Bog zmagovalec, čeprav se ta čas v našem zemeljskem veku dogaja prava drama. V tem boju pa ne moremo in ne smemo ostati nepristranski. Odločiti se moramo za nekaj, za nekoga. Ne moremo pa hkrati služiti dvema gospodarjema. Morda smo neodločni, morda nismo čisto prepričani, ali je Bog res zmagovalec, ali se sploh splača delati za Božje kraljestvo. »Glejte, da vas kdo ne zavede! Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem Kristus,‹ tako da bodo mnoge zavedli. Slišali pa boste o vojnah in govorice o vojnah; glejte, da se ne vznemirite! Kajti to se mora zgoditi, vendar še ni konec. Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu in lakote in potresi bodo na raznih krajih, vendar je vse to začetek porodnih bolečin. Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. Veliko se jih bo takrat pohujšalo. Izdajali bodo drug drugega in se med seboj sovražili. Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli. Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila. Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. In ta evangelij kraljestva bo oznanjen po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec.« (Mt 24, 4-14)
Izberimo torej ž(Ž)ivljenje, izberimo Boga, Jezusa, in pojdimo po tej strmi poti v nebeško kraljestvo. Z Marijo bo pot veliko lažja.
G. B.
