Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,1-14): Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.
Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«
Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, velikokrat uporablja prispodobe, ki so blizu ljudem, iz vsakdanjega življenja. V prejšnjih odlomkih smo se kar trikrat srečali z motivom vinograda. Tokrat pa imamo opravka s svatbo. Vemo, kaj to pomeni – ne gre za neko zabavo kar tako, ampak za zelo veliko, slovesno praznovanje, primerljivo s poroko. Spomnimo se svatbe v Kani Galilejski.
Tudi tokrat se ponovi prizor iz prejšnjega odlomka, ko so viničarji pobili gospodarjeve služabnike. Gospodar vabi na svatbo vse. Vsakdo ima zastonj dostop. Vendar se mnogi ne zmenijo. Bolj jih zanimajo druge, vsakdanje stvari, zato vabilo prezrejo. Zelo nenavadno, da se nočejo premakniti iz (ne)udobja vsakdanjosti. Nekateri pa so tiste, ki so vabili, pobili. Kralj je seveda reagiral in opravil z morilci. Tu se vidi, da ima svatba nekakšen nadčasovni pomen, saj bi si težko predstavljali, da bi nekdo pravkar spekel vola, vabil prebivalce in ko bi nekateri pobijali tiste, ki vabijo, ter se maščeval, bi verjetno trajalo več dni in hrana bi se pokvarila. Torej je jasno, da Jezus govori v prispodobah o nebeški svatbi.
In v nadaljevanju Jezus namigne, da tisti, ki so bili sprva vabljeni, niso bili vredni svatbe. Znova namig na ignoranco izvoljenega ljudstva ter obračanje k poganom. Za povprečnega Izraelca je bila to velika žalitev, saj so imeli pogane tako rekoč za pse. In sedaj se krog naslovljencev povsem razširi. Na svatbo so vabljeni vsi, ne glede na to, ali so dobri ali hudobni. Nenavadno, da imajo celo slednji dostop do svatbe – tako kot desni razbojnik.
In tako pridemo do ključnega dogodka: v dvorani se vendarle najde nekdo, ki nima svatovskega oblačila. Slednjega bi verjetno prejel pred vstopom v dvorano, vendar se mu ni dalo niti urediti, pač pa je neurejen vstopil med ostale lepo urejene goste. Zgovorno je predvsem dvoje: kralj tega človeka naziva “prijatelj”, tako je Jezus nagovoril tudi Juda Iškarjota, ko je slednji prišel v vrt Getsemani z namenom, da Jezusa izda. In kralj se čudi: kako neki je mogel priti noter, če so vsi gostje prejeli svatovsko oblačilo, sam pa ga ni oblekel. Ali ni to morda drža nehvaležnosti, lenobe in pohlepa, da bi čim prej prišel do dobrot, ki jih je ponujala svatba? In drugo, kar je zanimivo: ta razcapanec molči. Nima kaj odgovoriti, saj je vse jasno. Nima se s čim zagovarjati. Seveda ga nato vržejo zvezanega ven, kjer je “jok in škripanje z zobmi” (to sintagmo Jezus velikokrat uporabi).
Kaj neki Jezus misli z rekom “veliko poklicanih, a malo izvoljenih”? Že sama svatba ima drugačno sestavo gostov, kot je bilo sprva predvideno. Mnogi so se ji prostovoljno odpovedali, jo celo grobo zavrnili. V zgodovini krščanstva so se pojavile celo razlage, da bo le zelo majhno, točno določeno število ljudi šlo v nebesa, in ti so izvoljeni, vsi ostali bodo končali v peklu, ne glede na to, kako so se trudili. Jezus sam nikoli ni trdil tega. Pomenljivo je, da prilika o svatbi omenja enega samega gosta, ki se pojavi brez svatovskega oblačila in je vržen ven. In ko govorimo o izvolitvi, moramo biti previdno, da tega pojma v Svetem pismu ne mešamo z vsakdanjo politiko. Jezus je namreč dejal: “Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.” (Jn 15, 16). “Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja.” (2Tes 2,13) Svatovskega oblačila si ne naredimo sami, pač pa nam je podarjeno, če smo ga voljni sprejeti. Če ga sprejmemo, smo med poklicanimi izvoljeni, vendar ga moramo tudi obleči, a se še prej očistiti posvetne umazanije. Jezus nam je svatovsko oblačilo že pridobil s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Če to zavrnemo, smo sicer med poklicanimi, vendar ne izvoljeni. Tu ni nekega žreba. Vsi imamo možnost biti izvoljenci v nebeškem kraljestvu.
C. R.
