Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,35-42): Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter).
Morda se bo kdo spomnil, da je bil prav ta odlomek tudi nosilni odlomek za svetovno srečanje mladih v Parizu leta 1997. Kakorkoli že, prav ta odlomek iz Janezovega evangelija na nek način prikaže čudovito dinamiko poklicanosti vsakega od nas. Z Jezusovim krstom se je namreč začela nova doba: čeprav je Janez še vedno krščeval v začetku Jezusovega javnega delovanja, je postalo jasno, da je sedaj nastopil nekdo, ki je večji od Janeza. Mnogi Janezovi učenci so pozorno prisluhnili Janezovemu pričevanju o Mesiji. In prav Janez jim ga je tudi pokazal. Naziv “Jagnje božje” ni bil naključen: Janez je tu namignil ne samo na Jezusovo krotkost, ampak tudi na končni cilj: Mesija ne bo nek kralj, ki ga bodo po zemeljsko povzdigovali, ampak bo kot velikonočno jagnje žrtvovan. To jagnje je od samega Boga, nase bo vzelo vse grehe sveta od začetka do konca. Ta nenavadna govorica je zagotovo nagnila številne Janezove učence k temu, da so hoteli Jezusa bolje spoznati, se prepričati o njem, kdo sploh je, ali je res obljubljeni Mesija.
In tako sta za Jezusom odšla prva dva učenca, pri katerem je znana identiteta samo enega. Gre namreč za Andreja, brata Simona, ki ga bo Jezus kasneje postavil za prvaka med apostoli. Čeprav samo rokodelec, je Andrej vendarle iz dokaj široko razgledane družine v Kafernaumu, ima namreč grško ime, ki označuje njegovo odraslost in možatost. Prav Andrej je namreč dal življenje za Jezusa na poševnem križu. In on je tudi tisti, ki je za Jezusa povedal svojemu bratu. Toda najprej se zgodi tisti negotovi trenutek, ko želita učenca vedeti, kje je sploh Jezusovo domovanje. Jezus je zagotovo imel tedaj neko (začasno) prenočišče, neko zavetje, čeprav je sam dejal, da nima prostora, kamor bi glavo naslonil. Bil je popotnik, stalno na poti, od Betlehema, Egipta, Nazareta do Jeruzalema. A njegovo povabilo “Pridita in bosta videla” je povabilo vsem nam, naj se sami prepričamo, kakšen je naš Bog. Zakaj bi govorili o tem, sami poglejte.
Toda najprej je potrebno oznanilo. Zagotovo je Simon dokaj nezaupljivo sprejel Andrejevo novico, da so našli Mesija – kar je bila za tisti čas senzacija. Tako je bil nezaupljiv tudi Natanael, ki se mu je zdelo nenavadno, da lahko iz Nazareta pride kaj dobrega. Vendar je tudi on dobil vabilo “Pridi in poglej”. In tudi Simonu se je zgodilo, da je že ob začetku dobil novo ime. “Kefa” je hebrejska oblika imena “Petros” (skala). Da je Jezus uperil pogled vanj, pomeni predvsem to, da vidi dlje od zgolj zunanje podobe. Jezus je imel pred seboj ne preveč bogatega ribiča, ki je bil povrh vsega še vihrav in nestanoviten. Pa ga je vendarle imenoval za “skalo”. Imenoval se boš Kefa, Peter, Skala. To se je zgodilo malo kasneje pri Cezareji Filipovi, kjer je Simon Peter izpovedal vero vanj. Oznanilo tako potuje od Janeza Krstnika preko Andreja do Petra.
Premišljujmo o tem, kako zelo dragocen je božji klic in kako dragoceno je pričevanje naših bratov in sester, ki pričujejo, da so našli Boga, našli so izpolnitev hrepenenj. Pričevanja in oznanila so zelo pomembna za našo vero. In kažejo na to, kako ima vera ne samo individualno, ampak tudi občestveno razsežnost. Bog nas odrešuje preko občestva.
G. B.
