Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,23-29): Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí.
Naslov tokratne duhovne misli, ki se nanaša na evangelijski odlomek te nedelje, bo morda koga celo spomnil na osrednje geslo srečanja mladih v Stični pred skoraj četrt stoletja, natančneje septembra 1998. To je bila sicer tudi poslanica papeža sv. Janeza Pavla II. za svetovni dan mladih tistega leta.
V tem govoru se že nekako oddaljujemo od osrednjega velikonočnega dogodka in se približujemo binkoštnemu dogodku, na katerega je Jezus učence pripravljal na veliki četrtek z znamenitim zelo dolgim govorom po zadnji večerji, ko je napovedal prihod Svetega Duha. Odlomek, ki ga beremo tokrat, je vsebinsko zelo bogat. Jezus obljublja, da bo tisti, ki bo izpolnjeval zapovedi, v polnosti deležen Božjega blagoslova, saj bosta Jezus in Oče »prebivala pri njem«. A ključno je, da ostanemo zvesti. Vera (fides) pomeni predvsem zvestobo, slednja pa je povezana z ljubeznijo. Jezus namreč postavlja pogoj: »Če me kdo ljubi…« Ne sili nikogar k temu, ljubezen namreč pušča popolno svobodo. A resnična ljubezen se izkazuje v našem trudu, da izpolnjujemo Jezusovo zapoved. Jezus tako nagovarja mojo svobodo. Odločiti pa se moram sam, kaj bom storil.
Ljubezen pa odpira vrata do darov in sadov Svetega Duha. Ljubezen do Jezusa mora imeti konkreten sad – izpolnjevanje zapovedi, ki jo je pravzaprav dal Oče. Jezus je to oporoko izročil učencem malo pred smrtjo – morali so se pripraviti na čas, ko Jezus ne bo več navzoč med njimi na takšen način, kot so bili vajeni. Po veliki noči se je Jezus večkrat prikazal s poveličanim telesom – in poveličanimi ranami. In ta čas je bil tudi čas priprave na prihod Svetega Duha, pravzaprav razlitje Svetega Duha na vse stvarstvo in tudi polnost delovanja Svetega Duha. Prav delovanje Svetega Duha je tudi garant, da Jezusov nauk ni bil nek navaden nauk, na katerega bi lahko pozabili. Je nova in večna zaveza – tudi zato je Jezus obljubil, da bo Sveti Duh učil vsega in tudi spomnil vse, kar je Jezus povedal.
Za učence je to seveda Jezusovo slovo in tega se dobro zavedajo, a še vedno gojijo v sebi upanje, da bo vendarle storil odločilen čudež. A Jezus je neizprosen: pravo ljubezen mu učenci lahko pokažejo le s potrditvijo, da je dobro, da gre Jezus nazaj k Očetu. In prav Jezus daje tisti pravi, resnični mir, ki ga ta svet ne more dati. In vse te besede, ki so zapisane v odlomku, so ohranjene prav po milosti Svetega Duha. In prav po zaslugi delovanja Svetega Duha jih lahko tudi pravilno umevamo. Naj nam bo to spodbuda, da bomo vedno znova spoznavali, kdo je v resnici Sveti Duh in kako deluje.
C. R.
