Iz svetega evangelija po Janezu: Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«
Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandalih.«
To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.
O sv. Janezu Krstniku smo nekaj besed rekli že prejšnji teden, ko je o njem spregovoril Jezus v Markovem evangeliju, tokrat pa o njem spregovori soimenjak, evangelist Janez. Ki o sebi nikoli ne govori o prvi osebi, ampak v tretji, a brez imena. Ko torej govori o Janezu, misli na Janeza Krstnika, čeprav nikoli ne omenja besede Krstnik.
Janezov nastop v javnosti je bil zagotovo nekaj posebnega. V tistih časih pač ni bilo sodobne tehnologije, da bi lahko izvedeli novico o nekem čudaku v kamelji dlaki, ki pridiga na res poseben način. Novica se je širila od ust do ust. Najbrž drži, da je Janez duhovno zrasel in odrasel v esenski skupnosti in da na svoji poti nikoli ni bil povsem sam. V njem pa se je uresničevalo, kar je bilo napovedano že njegovemu očetu Zahariju: da bo že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom in že takrat je dejansko pozdravil Odrešenika v bližini, namreč ob Marijinem obiskanju Elizabete. In Duh ga je pravzaprav ves čas napolnjeval: do tistega srečanja z Jezusom, ki se je dal krstiti, namreč Jezusa zelo verjetno sploh ni srečal. Toda v sebi je čutil poslanstvo: nastopila je mesijanska doba, približeval se je čas Jezusovega javnega delovanja. Potrebno je bilo pripraviti srca ljudi za nastop Mesije, ki so ga napovedovali že preroki, medtem ko ga je verska elita predstavljala nekoliko po svoje. A vendar nikoli prej ni bilo hrepenjenje po Mesiji tako zelo močno. Navsezadnje tudi zato, ker so okupatorski Rimljani čedalje bolj pritiskali na Jude, mnogo uporov je bilo krvavo zadušenih, Judeja je postala samo še rimska provinca, kjer so lahko sodobniki samo še obujali spomine na vladarje iz rodbin Makabejcev in Hasmonejcev. In dejansko položaj izvoljenega ljudstva ni bil kaj dosti boljši od takrat, ko so v deželo vpadali Filistejci, Perzijci, Babilonci, Grki…
Vest o novem mogočnem preroku, ki s svojo besedo pretresa srca ljudi in se mu dajo krstiti, se je širila od ust do ust kot požar. In je tako prišla tudi do prej omenjene verske elite v Jeruzalemu. Evangelist najprej ne omenja farizejev in saducejev, omenja pa, zanimivo, duhovnike in levite, šele kasneje pa, da so bili iz vrst farizejev. Hoteli so izvedeti za identiteto tega preroka, saj bi bil lahko obljubljeni m(M)esija. Ali pa Elija, ki se je vrnil. Navsezadnje je bilo o Janezu Krstniku napovedovano, da bo nastopil z Elijevim duhom. Vendar je Janez v ponižnosti odklonil tudi istovetnost z Elijo. Niti za preroka se ni hotel imeti, saj je čas prerokov bojda minil. Skliceval pa se je, tako kot navajajo vsi ostali trije evangelisti, na Izaijevo vrstico »glas vpijočega v puščavi«. To je bila nekakšna Janezova »osebna izkaznica«, s katero se je predstavljal. Če je Jezus učlovečena Beseda, ji Janez »posodi« svoj glas. Najprej je treba v srcu pripraviti prosto za tistega, ki prihaja, pa čeprav se zdi, da je morda Janez slabo opravil delo, saj so mnoga srca ostala zaprta. Tu ni bilo prisile, ampak samo svoboda. Janez ni nastopil z razpravami o ideoloških, političnih in verskih vprašanjih. Oznanjal je spreobrnjenje, potrebo po spremembi srca in mišljenja. In mnogi so to povabilo sprejeli, postali njegovi učenci in kasneje Jezusovi učenci.
Odposlanci so bili v svojem nastopu dokaj trdi, češ zakaj krščuješ, saj je to vendar nekaj, kar pripada naši oblasti. Janez jim je, po domače povedano, »hodil v zelje«, nastavljal jim je ogledalo. Toda Janezov odgovor je tu neizprosen, saj on navsezadnje krščuje samo z vodo. A tisti, ki šele prihaja, dejansko že stoji med njimi. Tu ni več razločka med sedanjostjo in prihodnostjo. Božje kraljestvo namreč prihaja, je že tu. In zaprta srca ne morejo prepoznati tistega, ki ga je Oče poslal. Tudi zato takšen Janezov odgovor.
Takšen odgovor je primeren tudi za sedanji čas. Koliko poznamo Jezusa? Ga lahko prepoznamo v času, ko je advent že izbrisan, božič pa oropan svoje vsebine, ko vse stavijo samo še na marketing, na lučke, Božička in jelenčka, na veseli december? Začetek božične devetdnevnice (ali osemdnevnice, kakor vzamete) je primerna priložnost za to, da pripravimo svoja srca na prihod Odrešenika. Povabimo ga v svoje življenje. Zahrepenimo po njem! Pripravimo mu steze: karkoli je hrapavo, naj bo gladka pot. Pridi, Gospod, nikar se ne mudi!
C. R.
