Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,20-26): Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«
Vstopili smo v čas binkoštne devetdnevnice, torej obdobja med vnebovhodom in binkoštnim praznikom. To je čas pričakovanja razlitja Svetega Duha, kot ga je Jezus obljubil že na veliki četrtek. Jezus se v velikoduhovniški molitvi zahvaljuje Očetu in prosi za svoje učence. Ne samo za tiste, ki so bili tisti hip z njim, ampak za vse, ki bodo do konca zgodovine hodili za Njim in bili z Njim. Jezusov stavek “da bi bili vsi eno” velikokrat uporabljamo v molitvenih prizadevanjih za edinost kristjanov. In tu ne gre za neko uniformiranost ali celo totalitarizem. Gre preprosto za to, da nam je vsem skupno to, da pripadamo enemu in edinemu Kristusu, s čimer smo tudi na skrivnostni način včlenjeni v Sveto Trojico. To pa je mogoče samo po Svetem Duhu, ki nam ga je Jezus poslal. Morda je ta govorica precej skrivnostna in težko razumljiva, a če sprejmemo tveganje in resno krščansko živimo, lahko skupaj rečemo s sv. Pavlom: “Kristus živi v meni.”
In če se Kristusovo veličastvo razodeva v svetu, se lahko razodeva prav preko njegovih učencev, ki so hkrati oznanjevalci in pričevalci. Ne le z besedami, ampak z življenjem. Vendar ne zgolj preko človeške narave, ampak iz njenega sodelovanja z Božjo milostjo. Ko človek “posodi” svojo naravo Bogu, prihaja do velikih čudežev in prav pričevanja o velikih Božjih delih so lahko najboljši učitelj za življenje, v katerem je Bog v nas in mi v Bogu. In tu pravzaprav ni potrebna nobena posebna umetnost, niti tehnika. Gre preprosto za to, da smo potrebni Odrešenika, ki ostaja z nami vse dni do konca sveta in je na poseben način navzoč tudi po tistem, ko je šel v nebesa.
Evangelist Janez, ki je tudi zapisal te Jezusove besede iz te silne, veličastne molitve, je že v uvodu svojega evangelija nakazal, da je po tej učlovečeni Besedi svet nastal, vendar je svet ni spoznal. Tema ni hotela sprejeti te luči. Le malokdo na tem svetu je torej res pripravljen sprejeti Jezusa v svoje srce. Če se zapremo pred to milostjo, potem smo pravzaprav res veliki siromaki, saj sami privolimo v to, da smo prepuščeni zgolj sami sebi. In vemo, da se sami ne moremo rešiti. Prav Jezus pa je tisti, ki nam je pokazal pod do Očeta. Prav zato je tako pomembno, da si vedno znova izprašamo vest, koliko smo odprti delovanju Svetega Duha. Koliko sadov Svetega Duha lahko opazimo v svojem življenju?
C. R.
