Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 15,21-28): Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
Kar težko si je zamisliti kompleksnost odnosa med Judi in ne-judi v Jezusovem času. Biti pogan je v okolju, ki je bilo večinsko judovsko, pomenilo nekakšno zavrženost, a konec koncev so bili tudi tedanji okupatorji Svete dežele, namreč Rimljani, prav tako pogani. In marsikateri poseg takšnih in drugačnih okupatorjev, ki so močno onečastili tempelj, je sprožil hud upor Judov, celo tako, da je tekla kri. In tudi Mesija, ki so ga napovedovali, naj bi zbral razkropljene otroke izvoljenega ljudstva. Prevladujoča miselnost je nakazovala, da v tej perspektivi za pogane, torej tiste, ki niso pripadali Izraelu, ni prostora. Pa čeprav so že starozavezne prerokbe napovedovale, da se bo Božje kraljestvo širili tudi med pogani. A če so slednji hoteli vsaj malo vstopiti v posvečen del Izraelove dediščine, so se morali dati obrezati, pa še takrat so veljali zgolj za “bogaboječe” ter za prozelite. Ker po rodu pač niso Judje.
Jezus je bil morda res najprej poslan k “izgubljenim ovcam Izraelove hiše”, saj je tudi sam pripadal izvoljenemu ljudstvu. Toda čas njegovega javnega delovanja je vse bolj kazal resnično širino njegovega poslanstva. Družil se je namreč tudi s pogani, uslišal prošnjo rimskega stotnika, naj ozdravi njegovega služabnika – in zanimivo, prav pri poganih se je srečal z neverjetno vero, vredno očeta Abrahama. In tu se nakazuje skrivnost Božjega kraljestva: odslej ni več merilo obreza, ne več rodovna pripadnost Izraelu, ampak vera. Jezus je tu zelo pedagoški: ljudi skuša postaviti v položaj, da svojo morda že izgubljeno vero poiščejo, jo izrazijo, ponovno utelesijo. Ponekod to ni bilo mogoče: v njegovem domačem Nazaretu je nad vero prevladala tipična drža nevoščljivosti, češ kaj bo tesarjev sin tu nekaj nas, pravoverne Jude, učil, kot da je nekakšen rabi. In kjer ni bilo vere, se je Jezus zaman trudil s čudeži, saj so bila srca zaprta.
Tokrat pa se Jezus sooči z vero poganske žene v okolju, kjer je – blizu pristanišč – živelo veliko poganov. Poročilo navaja, da je bila žena po rodu Kanaanka, torej verjetno staroselka Svete dežele, kjer je Jakob s svojimi sinovi sprva živel med njimi, nato pa je v roku nekaj stoletij iz Egipta prišlo izraelsko ljudstvo in poselilo kanaansko deželo. Za povprečnega Izraelca bi bilo logično, da bi Jezus takšne ljudi ignoriral. In sprva se je zdelo, da res tako počne. Toda končni razplet je popolnoma drugačen, nepričakovan. Ta žena, ki sama po sebi nima ničesar opraviti z Izraelom, razen morda to, da govori podoben jezik, je verjetno nekje slišala za Jezusa, da ozdravlja. Naziva ga “Davidov sin”, kar je morda znak, da ga tudi sama priznava za pričakovanega Mesijo, in se zaveda, da odrešenje prihaja od Judov (kar je Jezus povedal tudi Samarijanki ob vodnjaku). Jezus ostaja sprva neomajno ignorantski do njene prošnje. Saj pravzaprav niti sama ne ve, kaj bi rada. Prosi usmiljenja, sklicuje se na hčer, ki jo mučijo demoni. Ni znano, ali je šlo za kakšno bolezen ali morda celo za obsedenost, o kateri evangeliji precej poročajo, saj je Jezus iz precej obsedencev izgnal hude duhove. To kaže na dejstvo, da so se nekateri ljudje že takrat zatekali k okultnim praksam, ki pa niso prinesle blagoslova, ampak hudo prekletstvo. A to še ni vse: ljudje so se zelo radi sklicevali na demone tudi takrat, ko je bilo potrebno nekoga postaviti v slabo luč. Spomnimo se, kako so Jezusovi nasprotniki obtoževali Jezusa, da s pomočjo poglavarja hudih duhov izganja hude duhove. Kar je trditev, ki je povsem skregana z logiko, saj hudič ne more delovati proti samemu sebi.
Lahko sicer ugibamo, zakaj je bil Jezus sprva tako trd in brez odgovora na prošnjo te kanaanske žene. Toda tu se pokaže Jezusova skrivnostna pedagogika. Žena mora sama priti do tega, zakaj so njene prošnje sprva zaman. Tu ne gre samo za golo vztrajnost in trmoglavost. Kdor ima pravo vero, bo vztrajal do konca in bo rešen, to drži. A zgodi se, da so lahko tudi naše molitve postavljene na napačen način in ne morejo priti do Božjega srca, tako kot se je to zgodilo kanaanski ženi. Doslej je samo hodila za Jezusom in glasno vpila. Tokrat pa ga prehiti in pade predenj z novo prošnjo. “Gospod, pomagaj MI.” Žena se ne sklicuje več niti na hčer, niti na demone. Evangelist ne poroča, kaj se je s to ženo dogajalo, niti kaj je bilo s hčerjo, niti o njunem odnosu. Pač pa zabeleži le ta nenaden preobrat žene, ki se sooči z Jezusom iz oči v oči. Priznava, da je sama najprej potrebna pomoči in usmiljenja. Ne more kazati s prstom na nekoga, ki ga “mučijo demoni”. Naziva ga “Gospod” (Kyrios), s tem imenom so Izraelci nazivali Boga (Adonai) kot nadomestek za sveto ime YHWH (Jahve). Jezus je sedaj za to ženo več kot “zgolj” Davidov sin, kajti izraelske predstave o Mesiji so bile zelo človeške.
Jezus še naprej ostaja trmast, a tokrat že govori z njo. Odgovarja na njeno prošnjo. Njegov odgovor o kruhu, ki se jemlje otrokom in daje psom, nekateri razlagajo kot prispodobo o Judih in poganih. Judje so otroci Izraelove hiše, medtem ko so pogane enačili s psi. A morda ta odgovor le na prvi pogled kaže na to in se v resnici nanaša na čisto osebni položaj te žene. Je morda sama odrekala kruh svojim otrokom? Pa ne samo materialno hrano, ampak tisto ljubezen, ki jo otrok potrebuje. In žena začenja prepoznavati svojo odgovornost. Hči ima morda res težave z demoni, a morda zato, ker jo je mati sama zanemarjala, ker je bila hči prepuščena sama sebi. Njen odgovor je za nas nekoliko skrivnosten. Morda je celo sama sodelovala v kakšnem poganskem kultu, morda se zaveda, da kot poganka ni vredna milosti, ki pripadajo Izraelovim sinovom, a vendar računa na kakšno “drobtinico” usmiljenja. In tu se res izkaže veličina njene vere in tudi Jezus takoj spremeni svoj odnos. Njena prošnja je uslišana, potem ko je povsem spremenila svoj način molitve. Ne gre samo za to, da je njena hči osvobojena, pač pa gre za spreobrnjenje srca ter osvobajanje od napačnih podob Boga. Ni osvobojena zgolj hči, osvobojena je ta žena. Njeno življenje bo odslej drugačno.
In to je lahko izhodišče tudi za nas vse: s kakšnim srcem prihajamo s prošnjami pred Boga? Kakšna je naša vera, kakšna so naša srca?
C. R.
