Nihče si ne bi mislil, da bo Giuseppe Melchiore Sarto iz severne Italije nekoč postal papež z imenom Pij X. in celo dosegel čast oltarja. Kot preprost kaplan in nato župnik z velikim srcem za uboge je napredoval v škofa, kardinala in po Božji previdnosti zasedel Petrov sedež.
Ta papež je šel v zgodovino Cerkve kot ‘evharistični papež’. Njegovo škofovsko in papeško geslo je bilo »Vse prenoviti v Kristusu« in v skladu z njim je izdal dva odloka, s katerima je opozoril na najmogočnejše sredstvo, ki to prenovo omogoča – na evharistijo. To sta odlok o pogostnem prejemanju svetega obhajila (1905) in odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok (1910). Znan pa je tudi po antimodernistični prisegi, ki jo je uvedel kot ukrep proti miselnim tokovom, ki so znotraj Cerkve načenjali nauk ter izročilo Cerkve.
Rodil se je 3. junija 1835 v vasici Riese v severnoitalijanski pokrajini Veneto kot sin vaškega poštarja kot drugi po vrsti, za njim se je rodilo še osem otrok. Mati mu je s pomočjo dobrotnikov omogočila šolanje, da bi lahko postal duhovnik. Posvečen je bil leta 1858. Sprva je bil kaplan v Tombolu pri Padovi, po devetih letih je postal župnik v Salzanu, tudi tam je ostal devet let. Njegova tretja služba je bila v Trevisu, kjer je bil semeniški spiritual in škofijski kancler. In zanimivo, tudi tam je ostal devet let. Tako je 27 let po mašniškem posvečenju postal škof v Mantovi, posvetil ga je papež Leon XIII. Tako se je začela njegova četrta devetletka, saj je škofijo duhovno prenovil. Leta 1883 je bil imenovan za beneškega patriarha in kardinala. Tam je izpostavil svoje geslo “Vse prenoviti v Kristusu”. Tako je opravljal pastirske obiske v svoji škofiji ter sklical sinodo.
Po smrti 93-letnega papeža Leona XIII. je leta 1903 odšel v Rim, Benečanom pa je zagotovil zagotovil: »Vrnil se tlom, živ ali mrtev!« Toda 4. avgusta je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij X. V svoji prvi okrožnici je za geslo svoje papeške službe postavil besede apostola Pavla: »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1, 10). Veliko je storil za prenovitev bogoslužja in cerkvenega petja. Zaradi njegove gorečnosti je dobil vzdevek ‘ignis ardens’ (plameneči ogenj). Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne 26. julija 1914. »Rad bi umrl, da bi odkupil bolečine tolikih ljudi.« Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti 20. avgusta 1914. Papež Pij XII. ga je leta 1951 razglasil za blaženega, leta 1954 pa ga je prištel med svetnike.
V zvezi z njegovo izvolitvijo za papeža je treba povedati, da je tu spet delovala Božja previdnost, saj je bil glavni kandidat za papeža kardinal Rampolla, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil povezan s prostozidarstvom. Vendar je preko svojega odposlanca veto na Rampolovo izvolitev vložil avstrijski cesar Franc Jožef, kar je bil sicer zadnji primer, da se je kateri od svetnih vladarjev vmešal v postopek. Tako je Cerkev dobila svetniškega papeža.
C. R.
