Če boste vprašali kakšnega politika iz časa osamosvajanja, kako je tujina v tistem času gledala na slovensko osamosvojiteljsko avanturo, vam bo brez zadržka razložil, da nam Zahod v tistem času ni bil naklonjen. In marsikdo se še danes sprašuje, zakaj so zahodni voditelji, z izjemo nekaterih krščansko-demokratskih politikov Avstrije, Nemčije in Italije, tako krčevito zagovarjali enotnost komunistične Jugoslavije ter skušali preprečiti njen razpad.
Razlogov je bilo zagotovo veliko, svet je bil zaskrbljen zaradi podobnih dezintegracijskih procesov v tedanji Sovjetski zvezi in bilo je v zraku vprašanje, kaj se bo zgodilo z zalogo sovjetskega jedrskega orožja, če bodo v Moskvi oblast prevzele “zdrave sile” iz armadnih krogov ali če bodo na oblast v posameznih sovjetskih republikah prišli razni psihopatski diktatorji. Toda še bolj priročen izgovor, ki so ga ves čas imeli na jeziku zahodni voditelji (od ZDA do Evropske skupnosti, tiste pred maastrichtsko pogodbo), je bil tale: “Ves svet se danes združuje, vi pa rinete na svoje. Saj ste zmešani!” In morda so imeli prav: v ZDA si niti predstavljati ni mogoče, da bi se katera od zveznih držav osamosvojila, evropske države so vedno bolj rinile skupaj, čas osamosvajanja kolonialnih držav v Afriki je že zdavnaj minil (no ja, Namibija se je osamosvojila leta 1990, kar je bil menda velik uspeh Gibanja neuvrščenih, zato se je slovesnosti udeležil tudi tedanji predsednik predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek), Norveška in Švedska sta se že zdavnaj uspešno razdružili, tudi Irska se je ločila od Združenega kraljestva (razen severnega dela Irske), habsburški imperij je že zdavnaj padel, prav tako je Evropa z veliko truda in krvi zavrnila Hitlerjev poskus graditve nove svetovne ureditve. Vendar je kasnejši razvoj dogodkov demantiral trende združevanja: Sovjetska zveza se je preoblikovala v skupnost neodvisnih držav, Češkoslovaška federacija se je po razpadu SZ uspešno razdružila na dve državi (Češka in Slovaška), Zahod pa je moral decembra 1991 Sloveniji priznati, da je ravnala prav. In nekaj mesecev kasneje so ji to priznali tudi Američani. Ključno pa je bilo, da smo za samostojnost glasovalo na plebiscitu, da smo to odločitev vojaško branili in hitro postali, v sicer neugodnih okoliščinah, mednarodnopravni subjekt (Brionska deklaracija), kjer smo se izkazali za verodostojno partnerico. Jugoslavija je razpadla, žal krvavo – in še danes nam marsikdo očita, da je bila Slovenija tista, ki je odprla Pandorino skrinjico balkanskih vojn.
Ko se župnija znajde v soupravi ali pa jo enostavno pridružijo…
Primer osamosvajanja države tu navajamo bolj mimogrede, zaradi analogije. Ker imamo tudi na slovenskem prostoru nekaj primerov osamosvajanj krajevnih enot. Na primer občin, ki jih je vse več, razlike med njimi pa so včasih prav pošastno velike. Marsikje je videti, da ima vsaka vas svojo občino. In marsikdo se sprašuje, kaj se bo zgodilo z malimi občinami, ko ne bodo več zadostile minimalnim merilom ustanovitve občine (na primer zaradi zmanjšanja prebivalstva). Podobno velja tudi za župnije, vendar je tam problem nekoliko drugačen. Občine se tičejo nas vseh, župnije pa so predvsem stvar župljanov oz. tistih, ki se čutijo kot njeni pripadniki (in to pač niso vsi prebivalci na območju župnije). Število župnij brez rezidencialnega duhovnika (župnika), torej tistih, ki so v soupravi, narašča. To seveda ne pomeni, da imamo opravka z župnijami brez župnika. Pač pa to, da si več župnij deli enega župnika. Kar je zanj lahko težko, ker je razstrgan na več koncev, medtem ko se nekaterim župljanom podre njihov ponos, ker nimajo “svojega” dušnega pastirja. A to je že problem mentalitete.
Nekaj je jasno: tradicionalno zakoreninjeno infrastrukturo, ki smo jo podedovali še iz časov avstrijskega imperija, je težko spreminjati. Takrat je pač veljalo, da večina ljudi ne more priti v domačo cerkev drugače kot peš. Zato so bile župnijske meje postavljene tako, da so oddaljenost od cerkve do zadnje hiše pač merili v času hoje in tako določili župnijske meje. Določene zagate v večjih župnijah so reševali tako, da so ustanavljali vikariate, podružnice, ekspoziture… Nekatere od teh so se kasneje preoblikovale v župnije. Poseben primer je sedanja koprska škofija, ki je bila obnovljena leta 1977 (pred tem je 13 let obstajala kot apostolska administratura za Slovensko Primorje kot sestavina slovenskih delov nekdanje koprsko-tržaške, goriške in reške škofije, pa tudi majhnega dela ljubljanske nadškofije). Tam je prav razdrobljenost župnijske infrastrukture, da je vsaka malo večja vas imela svojo župnijo, omogočala lažjo obrambo pred poitalijančevanjem v času fašizma. Seveda je kasneje takšna infrastruktura postala veliko breme za duhovnike, ki jih je bilo vse manj. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je zato pred petimi leti po številnih posvetovanjih opravil revizijo in reformo župnijske infrastrukture. Tako je sedaj župnij v škofiji natanko sto. Od teh je 41 dobilo “povečavo”, saj jim je bilo pridruženih 93 nekdanjih župnij. Podrobnosti te reforme, ki seveda ni minila brez slabe volje nekaterih katoličanov, si lahko preberete TUKAJ.
Nekoliko manj obsežno reformo je leta 2019 uvedla ljubljanska nadškofija, saj je med 234 tedanjimi župnijami ukinila dvanajst manjših župnij oz. jih je pridružila sosednjim. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da je ta usoda doletela komaj nekaj desetletij staro župnijo Ljubljana – Sv. Trojica, katere cerkev se nahaja v neposredni bližini slovenskega parlamenta in kjer je dolga leta spovedoval tudi Božji služabnik, teološki profesor dr. Anton Strle. Z novim letom 2020 je ozemlje župnije pridruženo župniji Marijino oznanjenje, ki jo vodijo frančiškani. Na ozemlju Mestne občine Ljubljana je sedaj celo nekaj mestnih župnij, ki so v soupravi iz sosednjih župnij, denimo Šmartno ob Savi, Fužine, Zadobrova, Barje… Le-te zaenkrat ostajajo samostojne. Je pa nadškofija v času neposredno pred korono poleg župnije Sv. Trojice v Ljubljani pridružila še naslednje župnije – takole so navedli: Župnija Šenturška Gora se pridruži župniji Cerklje na Gorenjskem, župnija Golo se pridruži župniji Ig, župnija Draga se pridruži župniji Loški Potok, župnija Kokra se pridruži župniji Preddvor, župnija Velike Poljane se pridruži župniji Ribnica, župnija Gora pri Sodražici se pridruži župniji Sodražica, župnija Turjak se pridruži župniji Škocjan pri Turjaku, župnija Javorje pri Litiji se pridruži župniji Šmartno pri Litiji, župnija Leše se pridruži župniji Tržič – Bistrica, župnija Zapoge se pridruži župniji Vodice, župnija Sv. Planina se pridruži župniji Zagorje ob Savi.
Znamenja časa terjajo spremembe
Kaj lahko razberemo s seznama? Predvsem to, da se v glavnem pridružujejo podeželske, manjše župnije. Seveda so bile nekatere od njih kakšno stoletje nazaj cvetoče župnije z močnim verskim utripom, sedaj pa dobesedno životarijo. Šenturška gora na primer je bila zadnja leta obstoja župnije bolj bivališče ljubljanskih vikendašev, ki se za versko življenje niso kaj prida menili, stalnih župljanov pa je bilo malo. Tu ni kriva samo sekularizacija, ampak tudi velike spremembe pri strukturi prebivalstva, saj so se mnogi odselili v mesta in večje kraje, odročne vasi pa so se spraznile. Zato ne preseneča, da je velika večina t. i. mladih župnij (starih do 50 let) nastala v večjih mestih. Nekatere tudi po osamosvojitvi: Kranj – Zlato polje (1991), Velenje – bl. Anton Martin Slomšek (1993), Koper – sv. Marko (1993), Maribor – bl. A. M. Slomšek (1998), Trbovlje – sv. Marija (2000), Celje – bl. A. M. Slomšek (2005)… Poseben primer je župnija Svétina nad Celjem, ki je bila ustanovljena leta 1997. Velika večina novih župnij je nastajala prav zaradi sprememb pri strukturi prebivalstva, z nastajanjem novih mestnih sosesk, s čimer so bile dotedanje matične župnije nekoliko “razbremenjene”, ko se je del župljanov odločil, češ “mi gremo pa po svoje”. Pridruževanje je sicer neprijetna, vendar dokaj praktična poteza: duhovnik je razbremenjen določenega dela birokracije, ki mu jemlje dragoceni čas, status župnije pomeni določeno obvezo – nedeljska maša (tudi če sta samo dva vernika) ter verouk (tudi če sta samo dva veroučenca, na primer). Prav zato je sprememba vodenja nujno potrebna.
Naj ob tem opomnimo, da smo se morali pošteno potruditi, da smo našli letnice nastanka prej navedenih župnij, saj trenutno dostopne skupne evidence župnij z letnico nastanka ni mogoče najti. Zanesti smo se morali na podatek na spletni strani župnije, če seveda ta podatek obstaja in če župnija spletno stran sploh ima. Mnoge je nimajo, ker so se župljani sami odločili, da spletne strani ne potrebujejo. In to odločitev moramo, hočeš nočeš, spoštovati. Druge poti ni.
In če se vrnemo k združevanju župnij, kar je zagotovo obraten trend glede na obdobje nekje do 2005 (po naših podatkih je Slomškova župnija v Celju, ki jo vodijo salezijanci, najmlajša v Sloveniji), za zdaj ostale škofije niso sprejele ukrepov. Le mariborska nadškofija je pred leti ustanovila dve pastoralni zvezi z močnim centrom in sicer v Dravogradu ter Slovenj Gradcu, od koder duhovniki duhovno oskrbujejo tudi okoliške župnije.
Kmalu spet enotna velenjska župnija
Ob tem seveda ne moremo mimo dogajanja v celjski škofiji, kjer se pripravljajo na združitev vseh treh velenjskih župnij: Sv. Martin, Sv. Marija (Karmelska Mati Božja) ter Bl. A. M. Slomšek. Slednja je nastala leta 1993 in bi prihodnje leto obeležila tridesetletnico, vendar njeni župljani kljub velikemu trudu niso dočakali niti nove cerkve, niti ustreznih pastoralnih prostorov (trenutno temu služi vrstna hiša). Že s prvim avgustom letos bo župnij župnije Velenje – Sv. Martin prevzel soupravo ostalih dveh velenjskih župnij ter dveh iz okolice (Šentjanž in Šentilj) ob pomoči duhovniške ekipe. S tem se torej spreminja pastoralno upravljanje župnij, ki je sicer nekoliko bolj centralizirano in racionalizirano, vendar tudi bolj usmerjeno v evangelizacijo in misijon. Na te spremembe je škof dr. Maksimilijan Matjaž župljane vseh treh župnij spomnil že v lanskem pismu.
Tudi v Zasavju bo prišlo do sprememb, saj bo obe trboveljski župniji skupaj z župnijama Hrastnik ter Dol vodil en župnik ob pomoči vikarja. Čeprav je bila trboveljska župnija sv. Marije ustanovljena šele pred dobrimi dvajsetimi leti, se je kmalu pokazalo, da ne bo šlo brez soupravljanja iz sosednje “matične” župnije Sv. Martin. Hrastnik ter Dol sta bila do smrti župnika Franca Ornika upravljana skupaj, v zadnjih mesecih je zanju skrbel nadžupnik iz Laškega ter generalni vikar Rok Metličar. Na področju mesta Celje za zdaj niso predvidene spremembe, kar pa ne pomeni, da do njih ne bo prišlo v prihodnjih letih. Že zdaj se v določenih pastoralnih dejavnostih tesneje povezujeta župniji Celje – sv. Danijel (stolna župnija) ter njen “derivat” Celje – Sv. Duh. Obe župniji imata novega dušnega pastirja od lani.
Razumljivo je, da bo zaradi napovedanih sprememb precej slabe volje, češ zakaj pa smo takrat osamosvojili. A kot rečeno, gre za miselnost in za to, da znamo brati znamenja časov. Teh cerkva, ki so že zgrajene (predvsem tiste v zadnjih 50 letih), nam nihče ne bo vzel. Toda če bomo Boga potiskali v kot ali ga izganjali iz družbe še naprej, bodo te cerkve kmalu le še neuporabni spomeniki in relikti nekdanjih časov. Sprememba miselnosti in srca od nas terja, da se odpovemo nekaterim dosedanjim vzorcem cerkvene kulture, predvsem tistim toksičnim, ki izhajajo iz potreb zadovoljevanja lastnega ega. Spreobrnjenje od nas terja umiranje lastnih predstav in želja, ki ne izhajajo od Boga.
C. R.
