Čeprav primerjave morda niso na mestu, vendarle velja spomniti na dokaj nenavadno dogajanje na družbenih omrežjih v zadnjem času. Zaokrožila je namreč fotografija osrednje strani novomašne številke hrvaškega katoliškega tednika Glas koncila.
“Slovenski 3 novomašniki in hrvaških 45 novomašnikov. Slovenija 2,1 mio prebivalcev, Hrvaška 3,9 mio prebivalcev. Nekaj delamo v Sloveniji narobe. Hvala Bogu za tri čudovite fante!” je kot komentar zapisal Aleš Primc.
Računica se tu res ne izide. Morda bi naredili le popravek: tu niso všteti Hrvatje iz Bosne in Hercegovine, ki jih je skoraj pol milijona, pa morda še iz izseljenstva. Tako da bi rekli, da na sto tisoč Hrvatov pride en novomašnik, v Sloveniji pa en novomašnik na 700 tisoč Slovencev. Pa pustimo ob strani dejstvo, da je med hrvaškimi novomašniki naštet tudi en, ki je naštet med tremi slovenskimi.
Kaj torej delamo narobe? V čem se Slovenci tako razlikujemo od svojih južnih sosedov, ki sicer veljajo za enega zadnjih stebrov Cerkve v Evropi (poleg Poljske)? Je morda stvar v tem, da sta Hrvaška in Poljska neke vrste katoliški “mejni grofiji” v stiku s pravoslavnim vzhodom (pa tudi islamom na jugovzhodu Evrope)? Morda smo karakterno tako različni, morda se vera in kultura pri nas stikata na drugačen način? Kakorkoli že, glede sekularizacije smo Slovenci precej bližji Zahodu kot pa Hrvaški, o tem ni dvoma.
Že nekaj časa po spletu krožijo fotografije javne molitve rožnega venca na trgih. In to s strani moških. Pojav, ki je značilen zlasti za Hrvaško in Poljsko. Kje smo tu Slovenci? Nas je morda premalo takih, ki bi svojo vero pokazali na takšen način? Ni dvoma, da takšna manifestacija zahteva duhovno trdnega človeka, ki ima tudi debelo kožo, ko gre za negativne reakcije okolice. A število novomašnikov ni toliko direktno vezano na tovrstne javne molitve – tudi te so lahko samo posledica nečesa globljega.
Na Hrvaškem je ponudba medijev z versko vsebino precej boljša kot v Sloveniji. O tem ni dvoma. In ti mediji, večinoma spletni, objavljajo tudi veliko pričevanj. In prav pričevanja so tista, ki najbolj krepijo vero. Svet, ki je oddaljen od Boga, najbolj potrebuje prav pričevalce – tiste, ki so pripravljeni spregovoriti o tem, kako in zakaj so povabili Jezusa v svoje življenje, kako so doživeli ozdravljenje in osvoboditev, itd. In če bi bilo pri nas tega več, bi marsikateri katoličan rešitev poiskal pri Bogu, ne pa pri nekrščanskih duhovnih zdravilcih, kar se žal v Sloveniji dokaj pogosto dogaja. Nas, Slovence, morda tepe zaprtost in miselnost, da o izkustvih z Bogom ni potrebno govoriti naglas (medtem ko smo naučeni, da se v cerkvi moli samo naglas – tiha molitev ne obstaja). Saj je za pričevanje svetu dovolj, da se lepo obnašaš in delaš dobro, čeprav drugi ne bodo vedeli, zakaj to delaš. Vera pa je tako ali tako bolj folklora kot neka trajna zaveza.
Je torej težava nas, Slovencev, v tem, da je tiste prave, resnične in preproste vere premalo? Koliko realno poznamo karizme in delovanje Svetega Duha? Mnogi birmanci niti nimajo možnosti izkusiti delovanje, važno je le, da se dobro “napiflajo” nekaj osnovnega znanja iz katekizma. O čudežih se med slovenskimi katoličani ne govori veliko, o pasteh hudega duha še manj. Ker se to pač ne spodobi. Tudi na osebnem odnosu z Jezusom se ne dela kaj dosti. In če ni trdnega odnosa z Bogom, nas lahko že majhen škandal oddalji od vere.
Jamranje, da je duhovnikov (pre)malo, je torej odveč. Duhovnikov je vedno toliko, kolikor jih v resnici potrebujemo. Če se denimo v župniji z dva tisoč prebivalci vsak prvi petek v mesecu v povprečju spovedi udeleži en sam župljan, so potrebe po duhovnikih očitno majhne in je težava bolj v udobju neke folklore. Epidemija covid19 je sicer marsikaj prečistila, a še zdaleč ne vsega. Morda se bomo morali začeti učiti od Hrvatov. Tisto, kar je dobrega. Je sicer malo drugačna kultura, je tudi drugačen karakter pri njih, a Kristus je isti, Sveto pismo pa tudi.
Zato vas, drage bralke in bralci, vabim k temu, da premislite, kaj je Bog doslej storil v vašem življenju. Ste pripravljeni odriniti na globoko in o tem pričevati?
Gašper Blažič
