Da je področje davkov lahko zelo občutljiva zadeva, ni nobenega dvoma. V slovenski javnosti že nekaj časa prevladuje dokaj razširjen mit o tem, da Cerkev pri nas ne plačuje davkov. Kar je seveda nonsens, saj so iz neposrednega obdavčevanja izvzeti le prostovoljni prispevki ter intencije za mašo, česar niti komunistična država ni obdavčevala. Medtem ko pri vseh ostalih gospodarskih poslih tudi cerkvene pravne osebe normalno plačajo davek.
O tem, da imajo nekatere politične stranke resen namen uvajati posebno obdavčevanje katoliške Cerkve, sicer ni nobena skrivnost – spomnimo se pred nekaj meseci javno oznanjenih “mokrih sanj” podmladka SD. To je bila sicer tudi zlovešča napoved, da bodo verske skupnosti glede finančnih prihodkov zelo budno spremljali in vsak prekršek dosledno kaznovali. Zato je bilo pričakovati, da bo v roku nekaj mesecev prišla na dan tudi kakšna ovadba.
Mar res ni dal “cesarju, kar je cesarjevega”?
In res je bilo tako. V zadnjih dneh so Slovenske novice (in z njimi Delo) poročale o ovadbi proti novomeškemu škofu ter predsedniku Slovenske škofovske konference dr. Andreju Sajetu. Slednji je namreč pred škofovskim posvečenjem kar nekaj let ob nedeljah pastoralno pomagal v dveh župnijah škofije Celovec (Sele in Bajdiše), torej na območju Republike Avstrije, kjer je finančni položaj duhovnikov urejen nekoliko drugače kot v Sloveniji. Neznani (?) ovaditelj se namreč sklicuje na dejstvo, da vsak duhovnik v Avstriji prejema plačo, če pa to prejema slovenski državljan, bi moral ta prihodek prijaviti slovenskim oblastem. Dr. Saje tega menda ni storil in s tem utajil davek, trdi ovaditelj.
Da je zadeva toliko bolj neprijetna, pa pripomore dejstvo, da naj bi škof, ki predseduje SŠK, poteptal ne samo državne zakone, ampak celo sam evangelij (“Cesarju, kar je cesarjevega…”). In to nekdo, ki naj bi se spoznal na pravo in se celo javno zavzemal za razčiščevanje spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki.
Takšen je seveda prvi vtis in marsikdo bi pomislil, da je pisanje Slovenskih novic ter Dela samo še pika na i v vsesplošnih proticerkvenih dejavnostih pristašev sedanje vlade. Vendar je mogoče ob dokaj natančnem spremljanju dogajanja ter poznavanju konteksta mogoče ugotoviti, da tokrat ne gre za neko komunistično zaroto. Seveda, tranzicijski levičarji ob takšnih člankih glasno ploskajo, a videti je, da je v ozadju te ovadbe vsaj en majhen del Cerkve na Slovenskem.
Komu naj bi dišalo premoženje ljubljanske nadškofije?
Poglejmo natančno. Pred tednom dni je tednik Reporter objavil dokaj obširen članek o domnevni degradaciji ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki je po zadnjih volitvah vodstva povsem izpadel iz vodstvenih organov Slovenske škofovske konference, čeprav je do sedaj veljala tradicija, da je ljubljanski nadškof predsednik ali vsaj podpredsednik SŠK. Povedano drugače: nadškof, ki je nedavno urednika Domovine Tina Mamića celo javno pozival, naj pride z imeni članov gejevskega lobija na dan in naj se oglasi na pogovoru, naj bi postal nekakšna persona non grata za krog, ki naj bi ga obvladoval menda problematični apostolski nuncij nadškof Jean Marie Speich. Pa tudi za samega papeža Frančiška. Članek v Reporterju seveda ne omenja sicer javno skrivnost, da papež letos ob sprejemu predsednika Boruta Pahorja ob 30-letnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije (Sveti sedež je priznanje potrdil dan pred Evropsko skupnostjo, kar sicer ni običaj, saj je vatikanska diplomacija zelo konservativna) nadškofa Zoreta (takrat še predsednika SŠK!), ki je bil v delegaciji, pustil pred vrati. Zato so tudi zapisi na družbenem omrežju, ki so napovedovali skorajšnjo avdienco pri papežu, kasneje čudežno izginili. Do papeža Frančiška naj bi tako prišel samo Pahor, vodstvo SŠK pa šele nekaj mesecev kasneje, po že opravljenih volitvah novega vodstva.
Članek v Reporterju sicer namiguje tudi težnje drugih škofij, da bi se polastile premoženja ljubljanske nadškofije, kar naj bi namigoval nedavni intervju s celjskim škofom dr. Maksimilijanom Matjažem za Domovino, ko je omenjal odnos do časnih dobrin ter namignil na premoženjsko neenakost škofij v Sloveniji, zaradi česar je papež Frančišek ob obisku vodstva SŠK reagiral s takojšnjo donacijo. Celjska in murskosoboška škofija naj bi dobili od Svetega sedeža donacijo po sto tisoč evrov, kar sicer ni velika vsota za eno škofijo. Da je bila donacija res nakazana, je potrdil tudi murskosoboški škof dr. Peter Štumpf malo kasneje v Družini. Članek v Reporterju pa je skušal nekako omiliti vtis, ki je nastal ob vsem tem, češ da ljubljanska nadškofija že zdaj velikodušno pomaga ostalim škofijam in redovnim skupnostim – tudi finančno.
A ko je pred leti prvič prišel na dan skorajšnji kolaps mariborske (nad)škofije (za katerega uradno ni kriv nihče), naj bi isti lobi, ki sedaj brani nadškofijsko premoženje pred plenilci iz drugih delov Slovenije, zahteval ljubljansko pomoč obubožani mariborski škofiji, vendar je takratni ljubljanski nadškof Alojz Uran potegnil ročno zavoro in kasneje doživel maščevanje z izgonom iz domovine. Kar je Cerkev na Slovenskem moralno umazalo, to je treba priznati.
Ovadbo je vložil insajder, verjetno jih je celo več
Kaj je torej motiv za ovadbo proti Sajetu? Ovadbo je očitno vložil (in z njo seznanil tudi FURS) nekdo, ki je insajder (verjetno jih je celo več) in verjetno pozna sistem plač v Cerkvi v Avstriji, ob tem pa mu je Saje kot trenutno najvplivnejši škof (in ob tem precej zagnan pri notranji oz. moralni prenovi Cerkve) trn v peti. Ovadba naj bi ga kot predsednika SŠK diskreditirala tudi pred papežem in spravila v neroden položaj tudi sedanjega apostolskega nuncija, ki naj bi s preferiranjem izbire dr. Sajeta za ordinarija v Novem mestu slabo opravil svoje delo. Namen je torej tudi ustvariti razdor znotraj Cerkve, da bi se razdelila na “stranke”, čeprav je takšne delitve že sv. Pavel dokaj ostro obsodil v svojih pismih, krivdo za razdor pa naprtiti “novi garnituri”, natančneje dvema škofoma, ki sta bila imenovana nazadnje (poleg dr. Sajeta je to še celjski ordinarij dr. Matjaž, ki so se ga po naših informacijah lotili z zlohotnimi anonimkami, slednje pa bi lahko prav tako dobile kasnejši zagon v medijih). In, končno je namen ovadbe tudi zavarovati določene finančne tokove pred tistimi, ki bi lahko “delali red”, in morda tudi za osebe, ki skrbijo za te tokove.
Zakaj takšna sklepanja? Kdor je prebral članek v Delu/Slovenskih novicah, je lahko hitro opazil, da je v članku precej ribarjenja v kalnem, saj se sklicujejo na to, da nihče, niti tožilstvo niti vodstvo celovške škofije, ni hotelo dajati informacij. Češ gre za osebne podatke. No, lahko bi se na splošno pozanimali, kako je s plačilom duhovnikom, ki prihajajo od drugod (celo iz druge države) in niso v rednem delovnem razmerju s katero od avstrijskih škofij. Saj menda dr. Saje ni bil edini takšen primer?
In navsezadnje, kako naj bi ovaditelj(i) vedel(i), ali je Saje res zamolčal morebiten prihodek iz Avstrije? No, morda samo sklepajo tako, ker je ovadba napisana v pogojni obliki.
Morda se bo našel kdo, češ zakaj o tem pišemo in s tem delamo uslugo tranzicijski levici. Vendar je to sprevržena logika: notranje oslabljena Cerkev zaradi zaščite določenih finančnih tokov in celo storilcev spolnih zlorab, ki so obenem varuhi teh tokov, je zelo ranljiva za napade od zunaj. To je dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati.
C. R.
Dodajamo še odziv dr. Sajeta, ki nam ga je poslala Slovenska škofovska konferenca:
O tem, da naj bi bile zoper mene pri več organih podane prijave zaradi »suma storitve davčne kršitev in suma storitve kaznivega dejanja davčne utaje« (kot je npr. navedeno v članku spletnega portala Delo z dne 7. 8. 2022 na naslovu Škof Saje osumljen davčne utaje – Delo), sem seznanjen zgolj iz medijev. Z dokumenti, ki jih omenja npr. portal www.delo.si, sam ne razpolagam, zaradi česar njihove vsebine in očitkov, ki naj bi se v njih nahajali, ne morem konkretno komentirati.
Če bodo pristojni organi zoper mene sprožili kakršnekoli postopke, bom v njih seveda ustrezno sodeloval in se do očitkov opredelil ter s tem izkoristil priložnost, da ubranim svoje dobro ime in zaščitim ugled Katoliške cerkve. Zaenkrat me razen medijev ni kontaktiral še nihče.
V danem trenutku lahko zatrdim zgolj to, da nikoli nisem namerno prikrival kakršnihkoli prihodkov in da sem pri napovedih plačila davkov v zvezi z delom, ki ga opravljam kot verski delavec, vselej po najboljšem vedenju upošteval navodila in priporočila pristojnih organov. Z gotovostjo lahko dodam še to, da nisem storil kaznivega dejanja »davčne utaje«, saj gre pri tem po mojem razumevanju za dejanje, s katerim naj bi si storilec v obdobju 12-tih mesecev z izogibanjem plačilu davkov (ali drugih obveznih dajatev) pridobil premoženjsko korist v višini vsaj 50.000,00 EUR. Kot verski delavec sem za svoje delo za versko skupnost letno prejel zgolj nekaj odstotkov tega zneska, kar pomeni da je že pojmovno nemogoče, da bi si z neplačilom davkov ali drugih dajatev pridobil korist, ki več kot desetkrat presega moje prejemke iz naslova opravljanja verske dejavnosti v posameznih koledarskih letih. Verjamem, da je to zelo dobro znano tudi tistemu, ki si prizadeva, da bi s svojo ovadbo oblatil moje dobro ime in ugled Katoliške cerkve.
S spoštovanjem,
msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof, predsednik SŠK
Novo mesto, 8. 8. 2022
