Morda se bo kdo spomnil, da smo januarja dokaj obširno poročali o letnem srečanju katoliških časnikarjev ob prazniku zavetnika sv. Frančiška Saleškega (TUKAJ).
Seveda smo lahko objavili le povzetek, ki so nam ga poslali iz tiskovnega urada SŠK. Od naših sodelavcev se namreč srečanja nihče ni udeležil, kar ni nič čudnega, saj nanj tudi nismo bili povabljeni – šlo je namreč za interni dogodek, na katerega je vabila t. i. Koordinacija katoliških medijev, ki deluje kot organ znotraj SŠK. In jasno je, da tu ne gre za nek povsem odprt dogodek. To je seveda dobro izhodišče za razmišljanje o tem, kdo je v naši državi lahko katoliški časnikar, katoliški medij, itd.
Šele v zadnjih dneh, ko smo zbirali informacije glede organov SŠK, smo po naključju našli tudi statut omenjene koordinacije in v njem odkrili marsikaj zanimivega. Namreč, če smo se lani pred referendumom o zadnjem zakonu o RTV Slovenija pritoževali, da le-ta namesto Programskega sveta RTVS (kjer je člane izvolil Državni zbor RS na predlog civilnodružbenih organizacij) znova uvaja SZDL-jevski delegatski sistem s Svetom RTV, kjer bodo svoje predstavnike imele vnaprej določene organizacije, smo lahko ugotovili, da je tu situacija že vsaj od novembra 2018 povsem identična. V koordinaciji so namreč predstavniki založbe in tednika Družina, založbe in radia Ognjišče, pa Radia Vatikan, TV Exodus, spletna stran Aleteia, uredništvo oddaje Obzorja duha na TVS ter predstavništvo Cerkve v Programskem svetu RTV (ki ga, mimogrede, od nedavnega ni več, saj uradnega predstavnika katoliška Cerkev zaradi odločitve parlamentarne večine nima).
Priznati je treba, da je takšen statut precej nenavaden, še zlasti zaradi dejstva, da je v preteklosti že obstajal, kot nam je povedal vir, združenje oz. društvo katoliških časnikarjev, za katerega pa se ne ve, ali sploh še obstaja, saj spletnega naslova društva nismo našli. Nasploh pa je v dobi, ko se tudi število katoliških medijev širi, precej nenavadno, da se škofovska konferenca omejuje samo na nek izbran krog medijev, kar nas precej spominja na nekdanje partijske koordinacije medijskih urednikov, da so mediji potem lahko poročali v skladu s sklepi in direktivami “cekaja”. Glede na to, da je v statutu dodana še določba obvezne udeležbe in obveza molčečnosti, nas vse skupaj še bolj spomni na neke druge čase.
OK, vse lepo in prav, če gre za interne zadeve. A čas sinodalnosti bi nas moral tudi nekoliko bolj osvestiti glede tega, koliko škodljivih posledic je pustilo elitistično mehurčkarstvo, ki je velikokrat povezano z izključevanjem. Zadeva postane še nekoliko bolj pikantna, ko zraven dodamo še informacije, ki so nam jih posredovali viri, češ da nekdaj takšen statut ni obstajal in da je bila koordinacija z vnaprej izbranimi mediji zamisel kroga dosedanjega tajnika SŠK, predvsem zaradi medijske politike Cerkve na Slovenskem, ki se je s tem želela zaščititi pred morebitnimi “žvižgači” iz svojih vrst, ki bi lahko pokvarili igro, ter morebitnimi kvazi-katoliškimi medijskimi “podtaknjenci”. Seveda bomo informacijo o tem, čigava je bila ta zamisel, skušali v naslednjih dneh preveriti.
Skratka, v času sinodalnosti takšni zaprti organi z diskriminatorno in klerikalizirano politiko delujejo zelo anahronistično.
C. R.
