Objavljamo izsek iz nastajajočega romana, ki govori o župniku, nekakšnem sodobnem sv. Janezu Vianeju, ki mora župnijsko skupnost postaviti tako rekoč na novo. Ta izsek je zelo poučen. Vsa imena so izmišljena, podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključje.
Tisti dan je bil res vroč. Bil je ravno praznik Karmelske Matere Božje. Župniku Simonu je bil ta praznik vedno pri srcu, saj je bil zelo vnet Marijin častilec. Povrh vsega pa je bil njegov krstni zavetnik sv. Simon Stock, ki je bil eden najbolj znanih svetnikov iz karmelske duhovne družine. Ta duhovnost je župniku Simonu segla do srca. Čeprav je bil sam po sebi človek akcije, si je vedno vzel zgodaj zjutraj čas za duhovno meditacijo v svoji kapeli pred Najsvetejšim. Te navade ni nikdar opustil. Večkrat se je odpravil v kapelo kar sredi noči in daroval svoje molitve in žrtve za župnijo. Mnogi so se mu čudili, da ni nikoli izgledal utrujen ali brez volje.
Povrh vsega se je tudi bližala deseta obletnica njegovega prihoda v župnijo Šentpavel. Večkrat se je spomnil na tiste težavne začetke v župniji, ko je zelo malo ljudi prihajalo k maši, v samem kraju pa je prevladoval razvrat ter razdeljenost. Celo leto je preživel v takšnem okolju in se držal za glavo ter spraševal Boga, kaj naj sploh naredi. Zaradi zelo skromnih dohodkov – maše je daroval večkrat kar po svojih namenih – je bil prisiljen prodati celo svoj avto, da je imel za hrano. Dokler ni pod modrim vodstvom precej starejšega duhovniškega kolega Franceta, ki je vodil sosednji Šentjanž, prišel do spoznanja, da se mora najprej sam spreobrniti, ne da bi to pričakoval od drugih.
Simon je v župnijski cerkvi opravil jutranjo mašo na skoraj slovesen način, čeprav brez orgel. Kljub zgodnji uri in dejstvu, da je bilo to med tednom, ljudje pa večinoma na dopustu, se je zbralo kar lepo število ljudi. Po maši je sledil zajtrk v župnišču. Bile so počitnice, verouka ni bilo, zato si je vzel čas za duhovno branje, ki ga je opravljal kar v župnijski pisarni. Za vsak slučaj, če bi ga kdo iskal.
In res, že petnajst minut kasneje je nekdo pritisnil zvonec na župnišču. V župnijsko pisarno sta stopila dva moška.
»S čim vama lahko pomagam?« je pogovor vljudno začel Simon.
»Veste…,« je v zadregi začel eden od obiskovalcev, »zaradi poroke sva prišla.«
»No, poroke… blagoslova pač. Saj veste, kako to gre,« je v še večji zadregi dodal njegov spremljevalec.
»Dobro. Torej, vidva sta ženin in priča, če sem prav razumel? Ponavadi prideta ženin in nevesta skupaj,« je povsem ravnodušno dejal župnik Simon, čeprav je hitro posumil, v katerem grmu tiči zajec.
»Ne, ne, ni to,« je v vidni zadregi odgovoril prvi. »Oba sva ženina.«
»Aha, se pravi, poročna maša za dva para, ki se poročita. Kje sta pa vajini nevesti?« je župnik dalje vrtal vanju.
»Nimava nevest. Midva bi se poročila. Med seboj. Saj razumete?« je drugi od prišlekov dejal že bolj odločno.
»To bo pa malo težko. Cerkvena poroka je po zakoniku cerkvenega prava možna le med moškim in žensko,« je Simon razumevajoče dejal.
Vendar pa ga je prvi od prišlekov takoj prekinil: »Veva to, gospod župnik. Oba dobro veva. Jaz sem bil v mlajših letih celo ministrant, moj zaročenec pa je tudi hodil k verouku. In lahko vama zagotoviva, da nisva prišla z nobenimi slabimi nameni. Želiva samo, da blagoslovite najino zvezo v cerkvi. Slišala sva, da je to že marsikje možno v tujini. Vendar bi midva rada to storila v svoji domovini.«
»Kako sta pa potem mene našla?« se je začudil Simon.
»Niste prvi, ki sva ga vprašala. Najprej sva poskusila srečo v kraju, kjer živiva. Vendar naju je domači župnik zabrisal ven, preden sva sploh lahko povedala do konca. Nekdo pa nama je povedal, da bi morda to lahko storila v Šentpavlu. Tako sva prišla do vas,« je povedal obiskovalec, ki je prvi stopil v župnijsko pisarno.
Simon je nekaj trenutkov molčal. Bržkone je v mislih klical Svetega Duha.
»Torej, jaz vaju ne bom vrgel ven. Lahko nekaj uredimo v zvezi s tem. Vendar pa bosta morala izpolniti en pogoj,« je resno dejal župnik Simon.
»Kakšen?« sta skoraj oba hkrati poskočila.
»Vse bom razložil, kar mirno,« je dejal župnik. »Gremo v župnijsko cerkev,« je namignil.
Cerkev je bila praktično ves čas odprta, razen ponoči. Stopili so vanjo. Župnik je bil običajno precej strikten glede tega, kako oblečeni nekateri hodijo v cerkev zlasti v poletnem času. Obiskovalca sta bila namreč v kratkih hlačah in natikačih, a tokrat se ni menil za to. Oba prišleka sta se razgledovala po cerkvi, ki je dajala vesel, skoraj slovesen vtis. Spredaj pred oltarjem se je nahajala slika Karmelske Matere Božje, ki jo je župnik za tisti dan posebej postavil tja, poleg nje pa cvetje v beli in modri barvi. Velika slika spreobrnjenja svetega Pavla nad oltarjem je morala narediti nanju velik vtis. Ob sliki sta se nahajala kipa sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika. Pred oltarjem se je župnik Simon spustil na kolena, obiskovalca pa sta zgolj obstala. Nato jima je namignil, naj se usedeta v prvo klop in malo počakata, sam pa je šel v zakristijo. V manj kot dveh minutah se je pojavil v albi in s štolo z likom Marije Brezmadežne. Prišel je do tabernaklja, ga odprl in iz njega vzel Najsvetejše in ga prinesel na sprednji oltar. Ob tem je prepeval preprost taizejski napev o Jezusu. Obiskovalca sta začudeno gledala in skušala mrmrati ta napev. Nista razumela, kaj se sploh dogaja, zakaj ju je sploh peljal v cerkev, zakaj ta ceremonija z monštranco. Saj sta ga prišla prosit le za to, da bi na slovesnem dogodku v cerkvi blagoslovil njuno zvezo.
Župnik Simon je opazil njuna osupla obraza. Vendar je vedel, da ne bosta pobegnila. Prišla sta prosit za blagoslov. Dobila ga bosta, a ne takšnega, kot sta ga najprej želela. Sedel je v prvo klop na levi strani cerkve ter pokleknil na klečalnik. Petje je zamrlo, sledilo je nekaj minut tišine, ki je v obeh obiskovalcih vzbujala zadrego, ki jo je Simon nato razbil s svojo meditacijo: »Glejte v Jezusa Odrešenika…. Tukaj je pred nami, skrit v tem koščku kruha, tej sveti hostiji… Jezus je tukaj. Glejte vanj in se razveselite… Jezus, sedaj si tu. Trkaš na vrata mojega srca. Ne vsiljuješ se, ampak tiho trkaš in čakaš, da ti odprem vrata. Hvala ti, ker si me odrešil in ker si me poklical. Želim biti danes po Tvoji Materi Mariji ves Tvoj. In ti predajam danes samega sebe, vse svoje rane, vse svoje stiske, vse svoje travmatične spomine, vse svoje otroštvo, vso svojo ranjenost, vse svoje slabosti… Ker vem, da je Tvoja volja, da me ozdraviš in osvobodiš. Zato te danes želim slaviti in počastiti… Tu pred teboj sem ti pripeljal ta dva Božja otroka, ki Te iskreno iščeta. Iščeta Tvoj blagoslov, Tvojo ljubezen. Ker Ti si ljubezen. Šel si na križ zame in zanju. Na križ si nesel vse naše rane, po tvojih ranah smo ozdravljeni. Jezus, ozri se sedaj na ta dva sinova. Izlij nanju svoje blagoslove, svojo ljubezen. Podeli jima milost odpuščanja. … odpuščam materi, odpuščam očetu, bratom, sestram, starim staršem, sorodniku, župniku, sošolcem, učiteljem… «
Po nekaj minutah tišine se je župnik Simon obrnil na desno stran in obiskovalcema, ki sta še vedno osuplo sedela v svojih klopeh, dejal: »Danes je za vaju poseben dan. Lahko dobita obilo blagoslovov. Vendar morata najprej sama povabiti Jezusa v svoje življenje. To bom najprej storil tudi jaz. Čeprav sem duhovnik, moram vsak dan obnavljati to zavezo z Jezusom, ker se zavedam, da sem šibak in hitro lahko skrenem s prave poti. Tako bom pokleknil pred oltarjem in dejal: ’Jaz, Simon, obnavljam svojo krstno zavezo in želim tebe, Jezus, sprejeti kot svojega edinega Odrešenika. Jezus, proslavi se v meni, predajam Ti svoje življenje, dajem Ti ga v roke.’ Ne silim vaju, da to storita, vabim pa vaju vseeno, da to storita svobodno in brez prisile. Nič hudega se ne bo zgodilo. Kvečjemu kaj zelo lepega. Povejta Jezusu svoje ime in da ga sprejemata.«
Po teh besedah je župnik vstal iz klopi in stopil pred oltar, kjer se je vrgel na kolena in ponovil besede: »Jaz, Simon, obnavljam svojo krstno zavezo in želim tebe, Jezus, sprejeti kot svojega edinega Odrešenika. Jezus, proslavi se v meni, predajam Ti svoje življenje, dajem Ti ga v roke.« Kakšno minuto je ostal na kolenih v tišini, nato je odšel nazaj v klop.
Sedaj sta bila na vrsti obiskovalca. Najprej sta se nejeverno spogledovala, češ kdo bo šel prvi. Župnik Simon je ta čas pobožno tiho molil zanju. Pet minut je trajal njun boj. Nato se je prvi od prišlekov vendarle opogumil in šel na kolena, direktno pred Najsvetejše. Začel je s podobnimi besedami: »Jaz, Marko, obnavljam svojo…« Zatikalo se mu je, začel je jecljati. V nadaljevanju je nekaj nerazumljivega zamomljal. Bilo mu je nerodno, čutil je vročico. V zadregi se je ozrl nazaj. Župnik Simon je bil še vedno v klopi, imel je sklonjeno glavo, bržkone je tiho molil. Na drugi strani pa je partner debelo gledal v pričakovanju, kar se bo zgodilo. »Jezus, proslavi se v meni….« je izjecljal Marko. V hipu so se mu ulile solze. Sklonil je glavo navzdol. Izgubljeni sin se je znova vrnil v očetovo hišo. Ostal je v tem položaju. Sedaj se mu je pridružil njegov družabnik Mitja, ki so ga prijatelji klicali Mičo. Tudi on je z veliko muko izrekel molitev predajanja. Tudi njega so zalile solze. Trajalo je kake pol ure, preden sta se spet vrnila v klop.
Tedaj se je župnik Simon vzdignil in jima rekel: »Za vaju je ta dan res poseben. Če želita seveda, lahko sedaj položim roke na vaju in molim za izlitje Svetega Duha.« Privolila sta. Župnik je odšel iz klopi in se postavil pred njiju. Nanju je položil roke in molil.
Čas je hitro minil. Kako uro in pol so bili v cerkvi. Simon ju je na koncu še blagoslovil z Najsvetejšim in so cerkev zapustili skupaj. Zazdelo se mu je, da sta cerkev zapustila vsa spremenjena. Čeprav ju je vabil na kavo in piškote, sta se izgovorila, da se jima mudi. Dokaj jadrno sta zapustila Šentpavel in se z avtom odpravila v dolino.
Teden dni kasneje je v župnišču spet zazvonilo. Pred vrati je bil Marko.
»Hvaljen Jezus in Marija, gospod župnik,« je pozdravil prav nič izumetničeno. Simona je takšen pozdrav presenetil in hkrati razveselil. »Vekomaj naj bosta hvaljena, kar naprej. Kje pa je vaš prijatelj?«
»Bom povedal kar naravnost,« je začel Marko. »Nisva več par. Že en teden ne.«
»Če ni skrivnost,« je začel Simon, »kaj pa se je zgodilo med vama?«
»Se spomnite tistega najinega obiska pri vas? Ko sva se vračala navzdol, sem čutil, da tako več ne gre naprej. Nisem ga mogel več sprejemati kot partnerja. Zagabilo se mi je to gejevsko življenje. Nisva se skregala, sploh ne. Povsem prijateljsko sva se razšla…« je pripoved začel Marko. »In bi vas prosil, če lahko pri vas danes opravim spoved.«
Odšla sta v cerkev, tokrat v spovednico. Marko je pripovedoval svojo žalostno zgodbo o trpljenju v družini. Njegov odnos z materjo je doživel globoko rano, prav tako je imel opravka z gospodovalno babico, ki ga je celo preklela, zato je zasovražil ženske, ljubezen pa iskal pri moških. In postal gej. Slaba družba ga je hitro potegnila vase – začele so se orgije, divje zabave, zloraba drog. Pozabil je na vero svoje mladosti, vse dokler ni srečal Mitjo, ki je hodil k maši in je tudi sam prihajal iz neurejenih družinskih razmer. Postala sta istospolni par in se naselila nekje v velikem mestu, kjer bi bila čim bolj neopazna. Prav Mitja mu je predlagal, da bi poiskala duhovnika, ki bi blagoslovil njuno istospolno zvezo, češ v Avstriji in Nemčiji to že počnejo. Iz Marka je vrelo eno samo kesanje in prošnja za odpuščanje. Bilo ga je globoko sram pred Bogom. K spovedi si dolga leta ni upal, tudi zato, ker ga je kot birmanca domači župnik kar pri spovedi grdo nahrulil in napodil iz spovednice.
A še preden je Simon izrekel besede odveze, je Marka povabil v proces odpuščanja. Odpustiti je moral tako drugim (staršem, župniku…) kot sebi in celo Bogu. Simon ga je celo prosil odpuščanja v imenu teh oseb. Nato je na Marka položil roke in molil za ozdravljenje in osvoboditev. Odvezo je zmolil šele na koncu. Simon je vedel, da bo sedaj Marko v nevarnosti velikih skušnjav, ki bodo pritiskale nanj. Ponudil mu je začasno streho nad glavo in mu dal še blagoslovljen rožni venec ter Marijino čudodelno svetinjico, pa tudi preprost molitvenik. Marko se je začasno vselil v župnišče, kmalu zatem pa se je vrnil domov v bližnji Hrastovec, kjer se je končno tudi pobotal z očetom in materjo.
Čez kakšne pol leta se je spet vrnil k Simonu s prošnjo za poroko. Tokrat je prišel s svojo zaročenko. Napisal je tudi svoje pričevanje, ki ga je Simon z veseljem objavil v župnijskih oznanilih in na spletni strani.
Kaka dva tedna kasneje je na naslov župnišča prišlo nenavadno veliko pošte, tako elektronske kot navadne. In to v glavnem zmerljivke ter poniževanja. Simon je vedel, kaj to pomeni – objava pričevanja je sprožilo hude odzive s strani aktivistov LGBT, pridružil pa se jim je celo eden od duhovnikov in Simona zatožil pri škofu, zadevo pa predal medijem.
In res je Simonu v teh dneh telefon zvonil kot nor. V glavnem neznane številke. Ni odgovarjal na klice. Toda javiti se je moral na klic s številke, ki jo je poznal. Bil je njegov škof.
»Halo, Simon, vidim, da si spet nekaj zakuhal,« je sprva ostro nastopil škof. »Že dva dni sem prihajajo novinarji in hočejo izjave, sprašujejo me, kako bom ukrepal proti tebi in podobno. Verjetno te bodo še danes obiskali. Kaj jim boš odgovoril?«
Župnik Simon je vedel, kaj vse to pomeni, kljub temu pa se je naredil nekoliko nevednega: »In kaj jih tako zanima? Morda tisto pričevanje? Objavil sem ga na svojo odgovornost. Naj vidijo, kakšne velike stvari dela Bog.«
Škof je nadaljeval v nekoliko mirnejšem tonu: »Vidiš, prav imaš. Ampak da boš vedel: celo nekateri duhovniki zahtevajo od mene, da te suspendiram. Češ, nisi upošteval dejstva, da je tudi istospolna usmerjenost dar. Pa se nisem dal. Odkrito povedano: če bi tista dva geja preprosto nagnal, bi imel zdajle dosti manj sitnosti kot če bi jih poslal v cerkev pred Najsvetejše. Tako pa si hudiču iztrgal plen. In tega ti ne bo oprostil.«
»Gospod škof, verjemite mi, to je tudi moja naloga. Ne morem pustiti volku, da žre moje ovce. Moram jih rešiti. In vem, da za to plačujem tudi davek. A zdaj vsaj vem, da sem na pravi poti. Naj se zaganjajo vame, naj me tudi tožijo, če hočejo. Vendar moram Boga bolj poslušati kot ljudi.«
Afera se je res nadaljevala, kot je napovedal – tudi s pozivom na sodišče. Hoteli so mu obesiti krivdo za nasilje nad istospolno usmerjenim parom. Vendar je kot priča nastopil Marko in obtožbo demantiral. Končalo se je z oprostilno sodbo za Simona.
P. G.
