Teorija spola, splav, vsiljena multikulturnost, LGBT – vse to nam zveni precej znano. Mnogi ta pojav imenujejo “kulturni marksizem”, čeprav izraz ni povsem posrečen. A kljub temu je ta pojav precej nevaren za našo družbo. Zakaj?
V dobi postmodernizma se nam zdi priznavanje pravic drugačnih nekaj normalnega. Zaradi starega etičnega principa, naj to, kar želimo sebi, želimo tudi drugim, se je pojavila težnja, naj državne oblasti uvedejo nove zakone, ki so v nasprotju s tradicionalnim pojmovanjem spolov. Začelo se je že pred desetletji z zahtevo po priznanju istospolnih porok in posvojitvijo otrok. Dandanes se tovrstne zahteve že širijo na to, naj se uvede poljubno število spolov, češ pomembno je to, kako se človek počuti, ne pa biološka stvarnost. Ta teza temelji na teoriji, da so spoli in ostale dosedanje etične zaveze samo družbeni dogovori, ki veljajo določen čas in se lahko spremenijo.
Sveto pismo in nauk Cerkve se seveda upirata takšnemu poljubnemu spreminjanju stvarnosti. Ne glede na to pa se vedno bolj krepi mnenje, da je treba v duhu usmiljenja podpirati težnje LGBT aktivistov. Takšna mnenja se pojavljajo celo med kardinali. Jasno pa je, da gre za posledico modernistične miselnosti, ki negira celo Božje pravo.
O tem, kakšno škodo lahko prinese kulturni marksizem, pa je v intervjuju za aktualno številko Demokracije pojasnil tudi predstavnik politike, poslanec državnega zbora mag. Branko Grims. Takole pravi: “Kulturni marksizem se je žal tako globoko zažrl v institucije Evropske unije, da se sedaj hoče ta za civilizacijo tako uničujoča skrajno levičarska ideologija že vsiljevati v obliki pravnih predpisov in po sodni poti. Vsiljena norost kot »nova normalnost«. Žal je velik del ljudi, ki se razglašajo za desne, kulturni marksizem v institucijah EU ves čas podpiral ali pa ga je podpiral do čisto pred kratkim. Uničujoče sta se seštela neznanje in naivnost z razprodajo vrednot. Za lepšo podobo v levičarskih medijih se je »tolerantno« tiho podpiralo uvajanje kulturnega marksizma LGBT v šole; z islamizmom in denarjem motivirane ilegalne migrante so razglašali za »begunce«; o Orbánu, Madžarih, Poljakih, Višegrajcih … in njihovem odločnem nasprotovanju kulturnemu marksizmu »multikulti« in LGBT, se je v Bruslju zaničljivo govorilo kot »populistih« in se kdaj tako »zareklo« tudi doma ter predlagalo izključitev tistih, ki smo temu nasprotovali, češ da smo »desni skrajneži«. In tako naprej …”
Kot pravi, se ideologiji kulturnega marksizma LGBT in drugim pojavnim oblikam vsiljevanja levičarskih norosti karieristični posamezniki niso in se nikoli ne bodo sposobni postavili odločno po robu. “Ker se je toliko let kulturni marksizem LGBT vsaj na tihem (»vzdržano«!) podpiralo in se isti ljudje bojijo »bumeranga« lastnih preteklih odločitev, ki bo priletel nazaj. Ne moreš Evrope uspešno preusmeriti v desno z ljudmi, ki so leta oportunistično drseli v levo, ker so ujetniki svojih ravnanj in s tem kulturnega marksizma LGBT. In bodo v ključnih trenutkih v levo (»vzdržano«) zdrsnili vedno znova. Zato je imel in ima kulturni marksizem tako lahko nalogo,” je dejal.
Na vprašanje, kaj je kulturni marksizem oz. kako bi ga definirali, je dejal: “Kulturni marksizem je načrtno uničevanje moderne evropske, na krščanstvu in človekovih pravicah utemeljene zahodne civilizacije. V ZDA, kjer je vsako omenjanje marksizma v katerikoli zvezi nezaželeno, ga njegovi propagandisti sami imenujejo »wokizem«. Kulturni marksizem (»wokizem«) razjeda civilizacijo od znotraj z uničevanjem vrednot. Z neopazno majhnimi, a množičnimi stopinjami tako, da »se bodo nekega dne vsi zbudili v socializmu, ne da bi sploh vedeli, kako so tja prišli«, kot uči zloglasna Frankfurtska šola. Ključni ideologi socializma so hoteli z revolucijo uničiti družino, vero in državo ter seveda med seboj neločljivo povezano kulturo in narod, prave vrednote pa nadomestiti z lažnimi. Lenin je jasno rekel o internacionalizmu: »Če samo eno generacijo pripravimo, da se odpove domoljubju, smo zmagali!«”
Kot je še dejal, se kulturni marksizem prebija v družbo s postopnim vsiljevanjem mnenjskih vzorcev skozi šolski sistem, osrednje medije in zabavno industrijo. “Klasična družina se uničuje s propagando kulturnega marksizma LGBT, po kateri družina ni več moški, ženska in otrok, ampak ima lahko otrok tudi dva ali več očetov ali pa dve ali več mam ali karkoli že. Taka propaganda se vsiljuje že po šolah, vrtcih … in otrokova jasna predstava o družini, ki mu pomeni ljubezen in varnost, se zamegli. Ko to še nadgradijo s teorijo spola, po kateri spol ni več naravna biološka danost, fantek ni več fantek in punčka ni več punčka, ampak je spol »fluiden«, in to norost vsiljujejo otrokom po šolah in vrtcih, otroci izgubijo tla pod nogami. Norost se tako vsiljuje kot »nova normalnost«. To je nesprejemljivo in v očitnem nasprotju z Resolucijo OZN o pravicah otrok, po kateri mora biti interes otroka pri vseh odločitvah vedno na prvem mestu! To norost so kot obveznost že podtaknili v istanbulsko (carigrajsko) deklaracijo, ki je sicer v osnovi imela zelo pozitiven cilj – zaščito žensk, sedaj pa zahteva posiljevanje otrok v šolah s teorijo spola. Zato podpiram predlog Poljske, da se istanbulska deklaracija nadomesti z novim besedilom, katerega vsebina bo res samo dobra zaščita žensk pred nasiljem kot pozitiven cilj, o katerem se brez dvoma vsi strinjamo.”
Celoten intervju je na voljo v novi Demokraciji.
G. B.
