V evangeliju velike noči smo lahko tudi slišali: “Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu.” (Jn 20, 7)
Ta sicer za nas dokaj nepomembna podobnost izraža sicer staro judovsko navado, ko se je moral služabnik, ki pripravi gospodarju obrok, umakniti od mize. Vrnil se je lahko šele, ko si je gospodar s prtičem obrisal roke in usta, zvil prtič in ga položil na “drugo mesto” (sredi mize). Če pa je bil prtič poleg krožnika in zvit, je to pomenilo, da se bo še vrnil, in v tem primeru služabnik ne bi smel priti do mize.
Je torej Jezus ob vstajenju sam zvil prtič, ki mu je bil kot mrliču položen na glavo, kot je bila navada pokopa pri Judih. Grobnica je bila vklesana in grajena v votlini, razdeljena je bila na dva dela. V drugem prekatu je ležal mrlič, povit v mrtvaški prt. Lahko torej domnevamo, da je prtič z Jezusove glave na drugem mestu pomenil znamenje tistim, ki so obiskali prazen grob. Morda tudi v pričevanje, da se ni zgodilo, kot so trdili tempeljski duhovniki, da so učenci ukradli truplo in razglasili, da je vstal.
G. B.
