Med tistimi točkami, na katere nismo pozorni ob premišljevanju o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju, je tudi Jezusova napoved apostolom, da bo pred njimi šel v Galilejo. Ker jo omenja tudi velikonočna pesem slednica, poglejmo, kje vse se pojavlja ta napoved.
Ko je v Matejevem evangeliju Jezus napovedal, da se bodo vsi pohujšali nad njim in nato trikratno Petrovo zatajitev, je citiral starozavezno prerokbo (“Udaril bom pastirja…”), vendar je dodal: “Ko pa bom obujen, pojdem pred vami v Galilejo.” (Mt 26,32). Tudi Markov evangelij omenja to prerokbo (prim. Mr 14,28).
Ob samem vstajenju so angeli sporočili ženam, ki so prišle h grobu, tudi tole: “Pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: ›Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‹” (Mr 16,7)
Zadnje poglavje Matejevega evangelija tako govori o tem, da se je enajst učencev “odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil” (Mt 28,16).
Zanimivo je, da Lukov evangelij ne omenja te napovedi, čeprav evangelist Luka najbolj natančno opisuje Jezusovo rojstvo in mladost. Galilejo ob angelovem sporočilu ob vstajenju omenja samo kot kraj, kjer je Jezus napovedoval svoje vstajenje_ “Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji…” (Lk 24,6) Evangelist Luka tudi edini omenja, da je Jezusa zasliševal tudi Herod Antipa (kot galilejski tetrarh), ki ga je nato poslal nazaj k Pilatu.
Evangelist Janez sicer Galilejo (ki jo je Jezus večkrat zapustil in se vanjo vrnil) omenja kot sporno za pismouke, ki menijo, da iz Galileje ne pride noben prerok (prim. Jn 7, 52).
Oglejmo si torej pomen Galileje. Ta beseda v hebrejščini pomeni to, kar v slovenščini pomeni “okrožje”. Šlo je za najbolj severni del Palestine, napol pogansko deželo (prim. Mt 4, 15), ki pripada Zebulonovemu in Neftalijevemu rodu, vendar je veljala za cvetočo in dokaj rodovitno deželo, nad katero so se prebivalci osrednje pokrajine (Judeje, kjer se je nahajal Jeruzalem), pohujševali. Galilejce so prepoznavali tudi po govorici (prim. Mt 26,73), ta dežela je veljala za nekakšno domovino sanjačev in upornikov. Vendar je bila to Jezusova domovina v ožjem smislu. Jezus se namreč nikoli ni skliceval na svoje rojstvo v Betlehemu, s čimer bi dokazoval svojo mesijansko istovetnost. Po prihodu iz Egipta se je namreč sveta družina naselila v Nazaretu in vsi so ga poznali kot Nazarečana, kot Jožefovega sina.
Po krstu pri Jordanu ter skušnjavah v puščavi se je Jezusovo javno delovanje začelo prav v njegovi domači Galileji, še zlasti v mestih ob Genezareškem jezeru (oz. Galilejskem morju). Jezus je sicer kasneje obiskoval tudi druge dele Palestine (Pereja, Deseteromestje, Jeriha, Samarija), njegova pot se je končala v Jeruzalemu, kjer je bil križan in pokopan. Toda ko je šlo za Jezusovo (zemeljsko) identiteto, je bil vedno prepoznan kot Galilejec, zaradi česar je bil Judom v spotiko. Galileja je bila njegova domovina, kjer je odraščal, tam je poklical prve učence, razen Juda Iškarjota so bili dvanajsteri apostoli Galilejci (večinoma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru). Galileja je bila torej začetek Cerkve. To izpričuje tudi odlomek iz Apostolskih del, ki ga beremo/poslušamo prav na veliko noč: “Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez…” (Apd 10,37). Galileja je torej nekakšna “alfa” in “omega”, čeprav se binkoštni dogodek zgodi v Jeruzalemu (prim. Apd 2, 1-5). Tudi evangelist Luka navaja Jezusovo naročilo, naj do binkošti ne zapuščajo Jeruzalema (prim. Lk 24, 49). Jezusovo prikazovanje v Galileji omenja Janez, ko Jezus Petra umesti kot pastirja, ki bo pasel njegove ovce (prim. Jn 21).
Vendar se moramo tu znova osrediniti na pomen dvojnega sporočila: Jezus sam napove apostolom (tudi preko angela), da pojde pred njimi v Galilejo in naj gredo tudi oni tja, ker bodo tam videli (srečali) Jezusa. Zakaj morajo torej iti v Galilejo? Predvsem z namenom, da bi bili z Njim, z vstalim Kristusom. Ta napoved in hkrati povabilo ima v sebi sporočilo: Vstali ima poveličano telo, ni več vezan na omejitve časa in prostora, v Jeruzalemu je vstal od mrtvih, vendar je že v Galileji, še preden bi se apostoli vrnili tja. Jezus gre tja pred njimi – tja odhaja kot voditelj, s čimer pride do razlage, zakaj Jezus Petru reče “za menoj, satan” (Mr 8,33) v dogodku pri Cezareji Filipovi. Peter se je namreč nezavedno postavil v vlogo skušnjavca in tistega, ki se postavlja za vodnika Jezusu.
Galileja se tu javlja tudi kot izvor in kot kraj prve poklicanosti. Papež Frančišek je leta 2014 dejal, da je to povabilo dejansko vabilo k temu, da v luči dogodkov, kot so Jezusovo trpljenje in vstajenje, znova vse premislimo. Med Izraelci je bilo obujanje spomina na velika božja dela zelo pomembno. Galileja je sicer kraj, oddaljen od močnih centrov moči (kar je bil tudi Jeruzalem), vendar preizkušan (upor Juda iz Gamale in strahovito maščevanje rimske vojske, ki je porušila mesto Seforis). V duhovnem smislu je to domovina prve Cerkve.
Galileja pa tudi simbolizira vsakdanjost, periferijo. Lahko bi rekli, da simbolizira naš vsakdanji, napol poganski svet. Predvsem to velja za Evropo, za katero smo gojili iluzijo, da je krščanska celina, a je dejansko poganska. Te razmere nas ponovno vabijo k pričevanju in oznanjevanju tega, kar je bilo že storjeno: velika noč je tu, odrešenje je tu, le sprejeti ga moramo. Jezus je torej že tu pred nami v tem okolju, sedaj ga moramo le še razglasiti. In prav v tej poganski Galileji ga boste videli, on je vedno z nami do konca sveta. Prepoznali ga boste v ubogih.
G. B.
