Cepljenje se je kot način boja proti nalezljivim boleznim v Evropi pojavilo konec 18. stoletja, ko je angleški zdravnik Edward Jenner izumil cepivo proti črnim kozam. Kmalu zatem je cepivo prišlo tudi v naše kraje. Z njim naj bi bilo rešenih okoli dva milijona življenj.
Seveda pa brez težav ni šlo. Škof bl. Anton Martin Slomšek, znan tudi kot pesnik, pisatelj in narodni buditelj, rojen leta 1800, je v svoji znani knjigi o Blažeju in Nežici opisal tudi primere upiranja cepljenju. Odlomek je v najnovejši številki Družine posredoval bralec Jakob Grošl. Takole gre:
“Preteklo nedeljo so v Slavini koze ali osepence nastavljali. Kar je bilo Polánk, se niso te dobrote branile, Gorjanke so morali z beričem goniti, da so svoje otroke prinesle. Posebno hude so bile Rakovske babe. Neki stari rokovnač, ki so ga za copernika imeli, je tisto sosesko tako nadražil, rekoč: da po takem vpeljevanju sveti kerst ne velja, in matere svoje otroke zlodeju zapišejo. Gospod fajmošter so jih učili, prosili, jim žugali; pa zastonj. Vse zelene in napihnene so svoje otroke deržale. Kakor hitro jim osepence nastavijo, so z njimi potegnile, kakor bi jih veter odnesel, ter jim za pervim voglam nastavljenje osepence iz rokice izcizajo. Bilo je slišati, da so nekatere na pervem otoku svoje otroke zopet kerstile.”
Kljub arhaični slovenščini je mogoče razumeti, kaj je hotel blaženi Anton Martin povedati. Neracionalno zaletavanje v cepljenje se namreč pojavlja tudi dandanes, kar bega tudi mnoge katoličane ter jih spravlja v hudo stisko.
C. R.
