Iz svetega evangelija po Marku (7,1-8.14-15.21-23): Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Vsak od nas se je že kdaj soočil s konfliktom, ko je želel nekaj storiti, pa je dobil ugovor, češ to ni v skladu z našo tradicijo, to se ne spodobi. Ali pa, da nekdo nekaj opusti in je spet deležen graje, češ tega se nikakor in pod nobenim pogojem ne sme opustiti. In to navsezadnje velja tudi za verske dejavnosti, če jih smemo tako imenovati. Vedno bo obstajala določena skupina ljudi, ki bo zelo pozorna na pravilnost kretenj, drž in ravnanja drugih. Če ni vse natančno izvedeno tako, kot so si zamislili, bo temu sledila seveda graja. Vsaj to. A v našem, krščanskem civilizacijskem okvirju, imamo morda še srečo, da vse skupaj ostane le pri graji. Nekje drugje, sedaj v Afganistanu, se tudi majhne kršitve lahko zelo drastično kaznujejo. Tudi z izgubo življenja, če rabelj tako presodi. Pa morda niti ne gre za neke kršitve fundamentalnih zapovedi.
Marsikdo se bo spomnil evangelijskega odlomka, kako Jezus odgovarja na vprašanje, katera je prva in največja zapoved. Seveda, odgovor poznate: ljubiti Boga z vsem srcem, vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kot samega sebe. Pa saj to vsi vemo, mar ne? Pri verouku smo se morda učili o desetih zapovedih, ki so v naši, katekizemski različici morda nekoliko drugačne od zapisanih v Svetem pismu. Od teh desetih se prve tri nanašajo na ljubezen do Boga, ostale na ljubezen do bližnjega. Tudi zato je Mojzes te zapovedi vklesal na dve kamniti tabli, to težaško delo je moral celo ponoviti, ker se je soočil s strahovitim zavrženjem Boga – s češčenjem zlatega teleta. Toda tisti, ki je Jezusa spraševal o največji zapovedi, je morda imel v ozadju več namenov: morda je Jezusa samo skušal, morda pa je želel iskreno vedeti, kaj je bistveno v stotini zapovedi in predpisov, ki so se nabrali od Mojzesove smrti pa vse do Jezusovega nastopa. Obstajalo je namreč tveganje, da bi bil deležen obsodbe zaradi bogokletja, če bi si drznil eno od zapovedi povzdigniti nad vse druge. Ne vedoč, da je večina te zapovedi nastala iz človeškega izročila in niso bile dane od Boga, kar pomeni, da so tisti, ki so si te predpise izmišljevali, dejansko prekršili to, kar smo danes slišali v prvem berilu: tej besedi, ki jo daje Bog, ničesar ne dodajajmo in ničesar ne odvzemamo. Ker bi sicer tvegali, da izpred oči izgubimo tisto, kar je bistveno. In bi začeli poudarjati nebistveno. Prav to se je zgodilo farizejem: v sicer hvale vrednem prizadevanju po izpolnitvi postave so voz postavili pred konja in zahtevali najprej to, da se Jezusovi učenci držijo obrednih predpisov.
Ampak tu sploh ne gre za samo umivanje rok. To je Jezus tudi sam povedal. Roke si umivamo zaradi osebne higiene, toda če se rok drži kri človeka, ne pomaga nobeno obredno umivanje. Farizeji so tu imeli težavo drugje, namreč s podobo Boga. Zanje je bil to trd gospodar, ki se mu je bilo treba odkupiti z natančnim izpolnjevanjem predpisov – do zadnje vejice in pike. Zato je bila vsaka opustitev še tako majhnega dela obrednega protokola strahoten greh. To napačno podobo Boga je Jezus razložil že nekje drugje: ko je omenjal priliko o talentih. In tisti tretji služabnik, ki je svoj talent zakopal, je tudi povedal, zakaj je to storil – ker ima svojega gospodarja za trdega, zlobnega človeka. In prav ta gospodar je tega tretjega služabnika sodil natanko tako, kot si ga je služabnik predstavljal: »Iz tvojih ust te bom sodil…« Zakopavati talente in blokirati njihovo rast vrednosti je največkrat posledica te napačne podobe Boga, pa tudi trdote srca in zaslepljenosti, ko vse stavimo na kopičenje nekih proceduralnih predpisov. Kar je sicer po eni strani jedro religije (in vemo, evangelij je veliko več), a po drugi strani je kopičenje predpisov lahko tudi posledica odsotnosti najvišjega dobrega. Spomnimo: liberal(istič)ne družbe, kjer je etika zgolj in samo stvar poljubnosti posameznika, skuša družbene konflikte reševati s celo goro natančnih predpisov in zakonov, da bi zagotovila vsaj nekoliko (proceduralne) pravičnosti.
Seveda grem stavit, da bi Jezus lahko opozoril svoje učence, da si obredno umijejo roke, preden sedejo k obedu. Vendar tega ni storil, ker je svoje učence že poučil o vsem tem in je verjetno vedel, da bo z opustitvijo »protokola« izzval svoje nasprotnike, ki so mu že prej očitali, da so se celo učenci Janeza Krstnika – a propos: spomin njegovega mučeništva obhajamo ravno danes – držali izročila starih in se postili, kot je zapovedovala postava, Jezusovi učenci pa ne. Vendar Jezus ne odpravlja postave, pač pa znova odpihne prah z nje in pokaže na njeno srčiko. In ne samo to: svoje učence poduči dvoje: da je treba razlikovati med Božjim in človeškim izročilom, in, drugič, da tisto, kar omadežuje človeka, je hudobija, ki prihaja iz srca, ne pa neko zunanje nespoštovanje predpisov.
Poglejmo primer: ni človeka, ki bi se povsem stoodstotno držal vseh prometnih predpisov. Vsak od nas, ki ima vozniško dovoljenje za avto, je že naredil kdaj kakšno neumnost, morda plačal tudi kazen, morda je doživel ali, Bog ne daj, povzročil nesrečo. A tudi med prometnimi predpisi velja neka hierarhija. A naš odnos do prometa in njegovih udeležencev izhaja iz tega, kar nosimo v svojem srcu (dobro, tudi v svoji glavi navsezadnje). Lahko se odločimo za odgovoren odnos do drugih in se nam bo morda zgodilo, da bomo malo preveč pohodili plin in presegli omejitev za kakih deset kilometrov na uro. A na drugi strani imamo nekoga, ki bo po daljšem popivanju alkoholnih pijač sedel za volan in postal tempirana bomba. Formalno gledano grešita oba, toda kateri od njih je nevarnejši? A bistveno vprašanje je, da odrešenje potrebujeta oba, vendar lahko eden od njiju Bogu reče NE in si zapre vrata v nebeško kraljestvo.
Naj omenim še en dogodek z malih zaslonov: V začetku devetdesetih let so v oddaji Tednik predstavili subkulturo, o kateri se tudi sedaj govori. Šlo je za neonacistično usmerjene obritoglavce. Enega od njih so spraševali o vsem mogočem: o pijači, pretepih, ideologiji. Sledilo je vprašanje novinarja: »Je vzrok za pretepe v pijači ali ideologiji?« Anonimni mladi obritoglavec pa je zelo iskreno odgovoril: »V srcu.«
Zato naj zaključimo z ugotovitvijo, da se odrešenje človeka prav tako začne v srcu. V preobrazbi človekovega srca. Srce je tu prispodoba človekovega duha, naše nevidne resničnosti, ki pa vendarle predstavlja fundament vsega našega ravnanja. In prav skozi preobrazbo človekovega srca, ki se zgodi, ko Bogu svobodno izrečemo svoj DA, pridemo tudi do tiste prave resnične svobode, ko lahko razpoznavamo razliko med Božjim in človeškim izročilom. In ko pritrdimo Božjemu izročilu, zavedajoč se lastne grešnosti in šibkosti, nismo več daleč od Božjega kraljestva. Kajti če verjamemo Božjim obljubam, ki so dane v Svetem pismu, in se nanje sklicujemo, potem nam ne more nič zunanjega škodovati: niti pesticidi v hrani, niti radioaktivnost, niti cepiva… Verovati ne pomeni zgolj verjeti, ampak zaupati in biti zvest, tako kot je Bog zvest svojim obljubam.
G. B.
