Ko kdo omeni “devico”, bo najprej pomislil na Božjo Mater Marijo in njeno devištvo. To je bil čas, ko je bilo devištvo neporočenih mladih deklet nekaj samoumevnega. Tudi Jezus omenja priliko o desetih devicah, ki so šle čakat ženina. Sicer pa je bilo za tedanjo judovsko kulturo nekako nesprejemljivo, da bi se nekdo trajno odločil za samsko življenje in bi bil brez potomcev.
Krščanstvo je tu prineslo novost: prostovoljno odločitev po Božjem klicu za posvečeno življenje v različnih oblikah. Čeprav dandanes posvečeno življenje enačimo z duhovništvom in redovništvom, pa obstajajo tudi drugačne oblike uresničevanja evangelija na bolj dosleden način. Nekatere oblike so že zelo stare (puščavniki, device), druge pa novejše (svetni instituti, družbe apostolskega življenja).
Kaj Katekizem katoliške Cerkve pravi o posvečenih devicah? Poglejmo: Že od apostolskih časov naprej so se krščanske device, ki jih je Gospod poklical, da se nedeljeno oklenejo njega (prim. 1 Kor 7,34-36) v večji svobodi srca, telesa in duha, z odobritvijo Cerkve odločale, da bodo živele v stanu devištva “zaradi nebeškega kraljestva” (Mt 19,12). “Red devic, ki naredijo sveti sklep, da bodo izraziteje hodile za Kristusom, krajevni škof … po potrjenem bogoslužnem obredu posveti Bogu, skrivnostno zaroči Kristusu, Božjemu Sinu, in posveti službi Cerkve” (ZCP, kan 6O4,1). S tem slovesnim obredom (“Posvetitev devic”), “devica postane posvečena oseba, nadčasovno znamenje ljubezni Cerkve do Kristusa, eshatološka podoba nebeške neveste in prihodnjega življenja” (OCV praenotanda 1, Posvetitev devic, Predhodna navodila 1). Red devic, ki je bližnji drugim oblikam posvečenega življenja (prim. ZCP, kan. 604,1), postavi žensko osebo, živečo v svetu (ali nuno), v življenje molitve, spokornosti, služenja svojim bratom in apostolske dejavnosti, “v skladu z njenim stanom in milostmi, ki jih prejema” (OCV praenotanda 2, Posvetitev devic, Predhodna navodila 2). Posvečene device se morejo združevati, da bi zvesteje spolnjevale svoj sklep (prim. ZCP, kan. 604,2). (vir: KKC 922-924)
Čeprav je dandanes takšna posvetitev devic izven obstoječih redovnih skupnosti razmeroma redka, pa je takšen dogodek zabeležila mariborska nadškofija. V nedeljo, 11. julija, so namreč v Hočah pri Mariboru obeležili posvetitev Marije Magdalene Novak, ki “se je odzvala klicu Ženina in se odločila o Gospodovi ljubezni v svetu pričevati z devištvom. Nadškof Alojzij Cvikl, ki je vodil slovesnost, je v pridigi dejal: »Danes bomo priča obredu ‘posvetitve devic’, ko bo Marija Magdalena zaobljubila devištvo. Ne kot izpolnitev osebne želje, ampak kot odgovor na Božje povabilo, da bi s svojim življenjem odsevala obličje Cerkve, Kristusove neveste, ki je devica, kljub temu, da je sestavljena iz grešnikov, po božji milosti spočenja in daje rast novemu človeku … Za življenje devic so značilne tri stvari:
- Biti posvečena devica pomeni biti celostno za Boga, ne da bi se odmaknila iz okolja, ampak si ravno v tem okolju poklicana, da pričuješ v slogu evangeljske bližine.
- Deviško življenje pomaga Cerkvi ljubiti uboge, ki jih je med nami vedno več.
- Bodi žena usmiljenja, s čutečim srcem in z iskrenim življenjem po evangeliju in oznanjaj polnost življenja.
Mariji Magdaleni – Marinki želimo, da bi bila v svojem poslanstvu zvesta Tistemu, katerega nevesta je postala.”
Vir: nadškofija Maribor
C. R.
