Slovenija je z letošnjim letom dobila sedem novih novomašnikov. Zanje moramo biti seveda hvaležni. A na Hrvaškem beležijo precej višjo številko, saj je bilo skupaj posvečenih 61 novomašnikov, upoštevajoč tudi tiste, ki so bili posvečeni v Sarajevu in Mostarju (BiH).
Seveda se primerjave vsiljujejo kar same po sebi. Če upoštevamo, da ima Hrvaška dvakrat več prebivalstva kot Slovenija in če sem prištejemo še nekaj nad pol milijona Hrvatov v Bosni in Hercegovini (kar pomeni skoraj pet milijonov Hrvatov skupaj), lahko ugotovimo, da na milijon Hrvatov pride celo okoli dvanajst novomašnikov. V Sloveniji pa je to razmerje 3,5 novomašnika na milijon prebivalcev. In treba je priznati, da je to kar velika razlika. Zanimivo je sicer, da kar tretjina vseh novomašnikov s Hrvaške prihaja iz BiH.
Prav ta razlika morda sproža tudi vprašanja, kakšna je razlika med nami in našimi južnimi sosedi, kjer sekularizacija le ni tako hudo napredovala. A takole čez palec lahko ocenimo, da je na Hrvaškem delež aktivnih katoličanov precej večji kot v Sloveniji. Temu primeren je tudi odziv v duhovnih poklicih.
Že res, da se v Sloveniji razmeroma veliko moli za duhovne poklice. A po drugi strani je odnos do njih velikokrat zelo dvoumen, saj se delamo, kot da jih niti ne potrebujemo. Dejstvo je tudi, da Bog dobro pozna našo potrebo po duhovnikih, ta potreba pa je tem večja, kolikor več ljudi bo imelo resen in oseben odnos z Bogom. V to kategorijo žal ne sodijo tisti, ki prihajajo k nedeljski maši zgolj iz gole navade. Če torej čez palec ocenimo statistično razliko med Slovenci in Hrvati, bi lahko rekli, da je potreba po novih duhovnikih pri nas očitno precej manjša.
C. R.