Pojem težko metalne glasbe mnoge navdaja z vsaj mešanimi, če ne negativnimi občutki. Kaj šele, če tem »mnogim« damo v poslušanje kakšnega »komada«. Največkrat se ti ljudje skremžijo in komaj čakajo, da je tistega »razbijanja« konec. Še posebej to velja za poslušalce iz t.i. krščanskega oz. bolj podrobno iz katoliškega okolja.
Po svoje razumljivo, kajti heavy metal glasba s svojimi težkimi kitarskimi riffi, hitrimi ritmi, praviloma nizkimi vokalnimi toni in močnimi decibeli ter dodajanjem srhljive atmosfere, da ne omenjamo besedil, ki se dotikajo skorajda vseh področij, kot so filozofija, teologija, medicina, sociologija, politologija, ipd., za satanistično.
V nadaljevanju članka bomo poskušali heavy metal umestiti širše na čim bolj strnjen način in pokazati, da je tudi tako »zlovešča« glasba lahko instrument čaščenja in slavljenja Boga.
Klasična zgodovina heavy metal glasbe
Pojem »klasična« bo tu služil za ogled razvoja heavy metal glasbe, kot jo pozna klasična zgodovina razvoja omenjene glasbe. Torej konvencionalna zgodovina, ki jo lahko prebiramo v različni primerni literaturi, ki obravnava heavy metal glasbo.
Heavy metal bi konvencionalno lahko opredelili kot eno od zvrsti rock glasbe. Ta zvrst se je začela razvijati v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike in sicer s skupinami kot so Led Zeppelin, Black Sabbath in Deep Purple. Kasneje v osemdesetih, devetdesetih pa vse do danes, je heavy metal pridobil različne žanre, kot so trash metal (Metallica, Sepultura, Slayer), death metal (Morbit Angel, Deicide, Cannibal Corpse), black metal (Burzum, Immortal, Satyricon), gothic metal (Tristania, Moonspell, Paradise Lost), če naštejemo samo nekatere. Mnoge glasbene skupine so tem osnovnim žanrom pridajale tudi druge, tako da so nastale različne mešanice različnih žanrov, ki so postale vse bolj razvejane in hkrati tudi težko določljive. Tako so mnoge skupine kombinirale npr. gothic metal z death in black metalom (Cradle of Filth, Dimmu Borgir) kot tudi še druge žanre. Metal je tako postajal po eni strani vse bolj tehnično izpopolnjen in brutalen, po drugi strani pa tudi vse bolj simfoničen v smislu sodelovanja s simfoničnimi orkestri priznanih svetovnih filharmonij in uporabe inštrumentov, ki jih je predhodno poznala klasika. Vse to je omenjeno glasbo vse bolj ločevalo od rock’n’rolla oz. rocka. Lahko bi rekli, da se je heavy metal osamosvojil in kmalu postal svoja lastna zvrst glasbe, kar je prineslo tudi svojo, od rock glasbe lastno ikonografijo pa tudi kostumografijo. Kdo recimo ne pozna slavne, skoraj cirkuške kostumografije legendarne skupine Kiss, ki ji danes sledijo predvsem black in gothic metal skupine?
Krščanski heavy metal
Heavy metal je z leti postal vse bolj poznan po svoji anti-religijski retoriki pa tudi po odkritem satanizmu. Skupine, kot so Deicide, Venom, Burzum, Behemoth še danes marsikateremu ateistu, kaj šele kristjanu, privzdignejo obrv, ko se sreča z njihovimi besedili in ikonografijo. Vendar pa je treba poudariti, da je le malo heavy metal bandov tudi zares pripadnikov oz. častilcev hudiča. Tu gre predvsem za bolj ali manj utemeljeno kritiko religij, ki jih pripadniki tovrstnih skupin prepoznavajo kot nekakšne totalitarne (nad)sisteme, ki ljudi držijo v suženjstvu svojih ideoloških blodenj. Krščanstvo, kolikor se ga smatra za religijo, v tem žal ni nikakršna izjema, o čemer priča zgodovina. A pustimo zdaj to. O tem, da krščanstvo ni religija, bomo morda razpravljali v kakšnem drugem članku.
Skratka, pri omenjenem satanizmu gre za nekakšen pop-satanizem, ki znotraj popularne industrije (tu mislimo vse od glasbe do filma in gledališča) ni nič posebnega, le da je v metalu to izraženo eksplicitno, kje drugje (recimo v pesmi Imagine Johna Lennona ali pa recimo pri Atomic Harmonic) pa implicitno. Satan v tem oziru v metalu večinoma ne predstavlja osebnega božanstva ali kakšne kozmične energije, temveč simbol svobode in odrešenja izpod religijskega totalitarizma.
Kar smo povedali zgoraj, je logično pripeljalo do sklepa, da heavy metal ne more imeti ničesar skupnega s krščanstvom, odnosno s katolištvom. Toda takšno sklepanje je daleč od resnice. Če se pošalimo, nam tu lahko pride na misel znani meme, na katerem se Jezus drži za glavo in pravi: »Dal sem jim heavy metal, oni pa še vedno poslušajo Nicki Minaj.« Seveda, tudi ta drža, ki jo izraža omenjeni meme, je pretirana.
Če pogledamo na svetovni splet, kamor vtipkamo »christian metal bands,« bomo dobili wikipedijski dostop do najbolj znanih skupin, ki se opredeljujejo za krščanski metal. Število teh je presenetljivo veliko. In to so samo tisti najbolj znani, ki so jasno opredeljeni. Mnoge znane skupine, ki te jasne opredelitve nimajo, pa so vseeno kristjani, manjkajo. Mnogo pa je takšnih, ki si poti do svetovne slave še sploh niso prebile. Ena od takšnih je tudi nova skupina na slovenski metalski sceni, ki je začela delovati letošnje leto in si je nadela ime Macellum Mentis. A preden se lotimo omenjene skupine, poglejmo najprej, kako je, spet v smislu klasične zgodovine glasbe, prišlo do zlitja krščanstva in heavy metala.
Krščanski heavy metal se pogosto poimenuje kot white metal, Jesus metal ali heavenly metal. To niso nove podzvrsti omenjene glasbe, saj uporablja vse do zdaj znane podzvrsti metala, pri čemer skozi utečeno uporabo glasbe producira besedila, ki so plod krščanske vere ustvarjalcev. V teh besedilih skupine slavijo Jezusa, predstavljajo krščansko izročilo, kerigmo ter teologijo. Tudi ostalih področij, kot so filozofija, sociologija, politika, se lotevajo skozi prizmo Svetega pisma in izročila Cerkve. Heavy metal se je s krščanstvom povezal že kmalu na začetku svojega obstoja, in sicer v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nastal je iz potrebe po evangelizaciji populacije, ki je že nekaj časa poslušala to glasbo. Pionirske skupine na tem področju so vzniknile praktično po vsem svetu, tako na primer ameriški Resurrection band in Barnabas, švedski Jerusalem in kanadski Daniel band. Danes npr. sveto zavezništvo, kakor je to poimenoval Revolver Magazine, sestavljajo skupine Underoath, Demon Hunter, Norma Jean in As I Lie Dying. Ameriška skupina Skillet pa je bila pred leti celo nominirana za prestižno glasbeno nagrado Grammy, kar je velik dosežek, glede na to, da so skupine, ki odkrito priznavajo Jezusa Kristusa za Odrešenika, kaj šele, da se odkrito izrekajo za pripadnike Katoliške Cerkve, nekako potisnjene iz heavymetalskega mainstreama. A vendar razvoj na področju krščanskega heavy metala potrjuje znani Jezusov izrek, da si »od dni Janeza Krstnika do zdaj [si] nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo« (Mt 11,12).
Kaj pa slovenska scena?
Slovenska heavy metal scena je bila dokaj razvita že precej zgodaj. Eni od pionirjev na tej sceni je bila legendarna skupina Pomaranča, ki je slogovno spominjala na svetovne velikane AC/DC. Kasneje so različne skupine delovale bolj na kratek rok, pa še to bolj na podtalni sceni, s katere se jim ni uspelo prebiti v sam manistreem glasbenih lestvic. Eden takšnih prvih prebojev se je zgodil šele pred dobrimi dvajsetimi leti s skupino Noctiferia, ki je s skladbo Fond of Lies z albuma Per Aspera uspela za nekaj tednov zasesti prvo mesto na slovenskih glasbenih lestvicah. Naj omenimo, da je v tem času Noctiferia iz slovenskega provincionalnega benda postala skupina svetovnega formata, saj je do sedaj sodelovala z mnogimi svetovno znanimi založniki in producenti iz sveta metal glasbe. Danes je slovenska heavy metal scena dokaj dobro razvita in znotraj nje obstaja marsikatera skupina, ki kvalitativno ne zaostaja za svetovnimi velikani. Na področju krščanskega heavy metala pa vsaj do zdaj ni bilo zaslediti skupine, ki bi se jasno izrekala za kristjane, kaj šele za katoličane. Vendar tudi to se očitno počasi spreminja.
Že zgoraj smo omenili novo slovensko skupino Macellum Mentis, ki je nastala v letošnjem letu in katere člani zaenkrat še želijo ostati anonimni. Njihova predstavitev na družabnih omrežjih je skromna. Predstavljajo se zgolj kot »slovenski metal band,« iz posnetkov skladb, ki so jih objavili na njihovem Youtube kanalu pa je razvidno, da je njihova usmeritev domoljubna in krščanska, še več, celo katoliška!
Nova slovensko-metalska realnost
Ker je skupina Macellum Mentis praktično nov fenomen na slovenski metalski sceni, ki jasno izpričuje domoljubje in katoliško vero, smo s skupino vzpostavili stik in se dogovorili za krajši pogovor za naš spletni portal Blagovest, ki ga pravkar berete. Člani skupine so v pogovor z nami z veseljem privolili. Avtoriziranega pod naslovom Nova slovensko-metalska realnost, ga objavljamo v nadaljevanju.
Pozdravljeni. Kako bi se predstavili širši publiki?
MM: Hvaljen Jezus! Smo manjša ekipa katoličanov, ki smo zaljubljeni v našega Gospoda Jezusa Kristusa in ki radi poslušamo in v zadnjem času (skupina Macellum Mentis je nastala v mesecu marcu letošnjega leta) tudi izvajamo heavy metal glasbo.
Zakaj želite (zaenkrat) ostati anonimni?
MM: Ker čutimo precej sovražno nastrojenost proti heavy metalu znotraj krščanske, ali bolje rečeno, znotraj katoliške srenje. Ta splošna nastrojenost zoper tovrstno glasbo bi lahko ob razkritju naših identitet negativno vplivala tudi na nas osebno. Zato bi si radi z anonimnostjo pridobili simpatije in dokazali, da sta katolištvo in heavy metal pravzaprav močno povezana.
Na kakšen način sta katolištvo in heavy metal povezana?
MM: Kot ste verjetno iz vašega proučevanja zgodovine heavy metala ugotovili, velja predvsem konvencionalna zgodovina nastanka te zvrsti glasbe. Toda ta zgodovina ne zajema celote. Kot pravi drugi vatikanski koncil v Konstituciji za bogoslužje v poglavju o Cerkveni umetnosti pove, da lepa umetnost spada med najplemenitejše dejavnosti človeškega duha, še zlasti pa verska, cerkvena umetnost, ki je njen vrhunec, saj želi izraziti neskončno Božjo lepoto, s čimer se človekov duh pobožno dviga k Bogu. Prav zato, tako koncil, je bila Cerkev vedno prijateljica lepe umetnosti in se je smatrala za razsodnico umetnosti, saj je odločala, katera izmed umetniških del ustrezajo veri, pobožnosti izročenim določbam in so primerna za sveto rabo.
Seveda to ne velja zgolj za likovno, kiparsko in drugo umetnost, temveč tudi za glasbo, ki je prav tako umetnost. Seveda heavy metala, vsaj za zdaj, ne pričakujemo kot uporabne glasbe znotraj liturgije kot takšne, čeprav ima Cerkev to zvrst glasbe že, če rečemo, po naravi, integrirano v svoj lasten obstoj. Tega vam konvencionalna zgodovina heavy metala ne bo povedala. Da je ta zvrst namreč rojena v Cerkvi in je praktično z njo stara že 2000 let.
Kako to mislite?
MM: Vse temeljne značilnosti heavy metala najdemo že v uporabi cerkvenih zvonov. Tu so kovinski zvoki, akordi, hitri ritmi pri pritrkovanju, močni decibeli, ipd. To nas spremlja že skozi vso katoliško izročilo. Iz naših cerkva poslušamo heavy metal glasbo praktično vsakodnevno vsaj trikrat čez dan. Tudi vsa kasnejša glasbena »produkcija«, ki zajema cerkveno glasbo, je v temeljih precej heavy metalna (gregorijanski koral, orgelski preludiji, polifonija, ipd.). Poslušajte si samo znano velikonočno pesem Kristus je vstal, ali pa, denimo, Mozartov in Verdijev Requiem. Da ne omenjamo Bacha ali Wagnerja. Tu je praktično vse, kar je, heavy metal. Sodobni heavy metal je samo uporabil vse obstoječe iz Cerkve in to povezal preko novih izraznih sredstev (kitare) ter s pomočjo elektrike, ki je nekdaj pač niso poznali.
Kakšen stil heavy metala prevladuje v vaši skupini?
MM: Noben specifičen. Smo ljubitelji različnih metalskih podzvrsti. Res je, da smo se v svojih izdelkih, kot so Dies Irae, Alpha & Omega ter Kyrie Eleison bolj osredotočili na floridsko različico death metala, vendarle pa smo v pesmih Vstani, rojak moj ter Na okope vnesli tudi nekaj etno ter elektronskih komponent. V slednjih omenjenih tudi ni klasičnega death metal growla (rjoveči način petja), temveč uporabljamo zgolj »clean vocal«. Kot ste verjetno opazili iz naslovov, ki jih navajamo, smo se do sedaj lotevali bolj katoliške in domoljubne tematike.
Nekateri heavy metala ne marajo ravno zaradi uporabe takšnih vokalov, kot je growl, scream, ipd., medtem, ko s clean vokali nimajo nikakršnih problemov…
MM: Drži. Še posebej se v krščanskem okolišu, še posebej katoliškem, prav zaradi takšne uporabe vokalne tehnike, ki jih omenjate in so značilne za death in black metal, tej glasbi med drugim očita satanistični značaj. Daleč od resnice. V Svetem pismu beremo: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, da bi odprl knjigo in njenih sedem pečatov« (Raz 5,5). Lev pač rjove, kajne? Še posebej, če zmaga v boju. Le kakšen lev iz Judovega rodu, povrh vsega še Davidova korenina, ki je seveda Jezus Kristus, naš Gospod sam, bi bil, če ob zmagi nad peklom in njegovo demonsko vojsko, pod vodstvom Satana, ne bi zmagoslavno rjovel? Tu vidimo simbolno vlogo vokalne tehnike growla. Simbolizira Kristusovo zmago nad hudičem.
Na vašem Youtube kanalu lahko slišimo vaše izdelke. Kako ste zadovoljni s sprejemom publike?
MM: Ker smo še popolni novinci, poleg tega pa naši izdelki morda niso še tako kvalitetni, kot bi lahko bili, pa vendar so v teh okoliščinah, v katerih ustvarjamo, optimalni, večjega navala na naš Youtube kanal ali druga družbena omrežja, kjer smo prisotni, še ni bilo. Kljub temu pa smo veseli, da so nekateri naši izdelki že v nekaj dneh po objavi presegli 300 ogledov. To je za skupino, ki obstaja komaj nekaj tednov, se nam zdi, kar lep domet.
Tudi pohvale so se že znašle v našem mailboxu. Prav tako nas je že opazil slovenski metalski webzine Paranoid, ki nas je z objavo naše pesmi Alpha & Omega na svojem portalu in tudi krajši novici, kjer so povedali, da obstajamo, nekako postavil na slovenski metalski zemljevid. S tem smo zelo zadovoljni.
Je bilo pa tudi že nekaj vprašanj v smislu, ali se nam zdi normalno to, kar počnemo. Med njimi tudi kakšno bolj vidno ime iz slovenske katoliške srenje. Seveda je naš odgovor vedno, da ne, da se nam zdi popolnoma normalno, temveč, da se nam to zdi celo potrebno. Evangelizacija je, če se jo hočemo iti, če jo jemljemo resno, potrebna na vseh področjih. Pri tem je treba odriniti na globoko. Najprej pri sebi, nato pa še na odprto morje sveta v katerem živimo. Pri tem pa uporabljati vse mogoče tehnike, ki so nam na voljo, da izpolnimo to, kar nam naroča Jezus, namreč, da naredimo vse narode za njegove učence. Za to pa je potrebno, oprostite izrazu, imeti jajca, kajti kot nekakšni zagamani kastrati, česar Katoliška Cerkev sama po sebi ne pozna, saj je vedno stala ponosna kot svetilnik narodov (lumen gentium), ne moremo oznanjati odrešenja in zmage leva iz Judovega rodu.
Bi za konec želeli še kaj sporočiti našim bralcem?
MM: Naj bo vaša prva misel zjutraj, ko vstanete Jezus. Pa tudi vaša zadnja, preden zvečer zaspite. Jezus, Jezus, vedno Jezus na prvem mestu. Bodite zakoreninjeni vanj in seveda v izročilo Katoliške Cerkve. Samo tu je možno ohraniti upanje in doseči odrešenje prek zakramentov. In seveda, poslušajte nas na Youtubu, všečkajte našo Facebook stran, Instagram in nas sledite na Twitterju. Pa delite naše posnetke. Tako boste prispevali k evangelizaciji tudi metalske populacije, ki si vsekakor zasluži spoznati Jezusa in Cerkev. Ostanite Jezusovi in Jezus naj ostane v vas. Slava Bogu, aleluja!
Pogovarjal se je Sebastjan Erlah