Okrožnica “Vsi bratje” je izšla oktobra lani, v njej je papež Frančišek izpostavil številna izhodišča za razmišljanje o človeški skupnosti kot bratstvu (saj smo navsezadnje vsi ustvarjeni od istega Boga).
“Okrožnica nadaljuje razpravo o vprašanjih, ki jih je papež že obravnaval v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, tokrat s poudarkom na razvoju današnjega sveta, ki ga zaznamujejo številna družbena nasprotja. Izhodišče nove okrožnice je stanje današnjega človeka in današnje družbe. Papež poziva k vzpostavitvi bratskih odnosov, ki jih odkrivamo kot dar in vrednoto ter uresničujemo kot osebni in družbeni program,” je zapisano na spletni strani založbe Družina.
Ob okrožnico se je marsikateri katoličan tudi že spotaknil, češ ali se papež s tem ni preveč približal določenim prostozidarskim idejam, ki prav tako gojijo ideal univerzalnega bratstva. Seveda so diskusije o tem potrebne, vendar jih bomo prihranili za drugič.
Je pa mogoče opaziti nekaj drugega. Že naslov “Vsi bratje” nas namreč spomni na – Franceta Prešerna. Natančneje, na njegovo monumentalno epsko-lirsko pesnitev “Krst pri Savici”, kjer ne obravnava samo zgodovinska in moralna vprašanja prvega krščanskega misijona na slovenskih tleh (znano je, da so se tu in tam zgodili tudi oboroženi poganski upori), ampak tudi teološka vprašanja o tem, kakšnega Boga oznanjajo kristjani. Vojna med kristjani in staroverci v svoje kolesje potegne tudi glavnega junaka pesnitve Črtomirja, ki pa nato poizveduje za Bogomilo. Slednja trepeta za Črtomirovo življenje in v tem času v takšnem stanju sprejme krščanstvo. Čeprav bi marsikateri zapriseženi laicist v tej pesnitvi našel le dodaten dokaz za to, da se je krščanstvo širilo nasilno, pa je v središču pesnitve dejansko kateheza, s katero duhovnik nagovori Bogomilo. Ta duhovnik namreč ne soglaša z Valjhunovo vizijo krščanstva, pač pa prisega na Boga, ki je “Bog ljubezni”.
Poglejmo izsek iz “Krsta”, kjer duhovnik (Duhovni) predstavi svojo vizijo krščanstva:
“Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
tako so peli angelcov glasovi
v višavah pri Mesijesa prihódi;
de smo očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi,
de ljúbit’ mórmo se, prav’ uk njegovi.
Valjhun ravna po svoji slepi glavi,
po božji volji ne, duhovni pravi.”
Že pred tem pa Bogomila povzame njegov nauk, ki ga je prejela, med drugim tudi:
De pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
de ljubi vse ljudi, svoje otroke,
de zemlja, kjer vijó viharji jezni,
je skušnje kraj, de so naš dom visoke
nebesa, de trpljenje in bolezni
z veseljam vred so dar njegove rôke,
de čudno k sebi vód’ otroke ljube,
de ne želi nobenega pogube.
Zanimivo je, da je skladatelj Jože Trošt, ko je leta 2000 uglasbil Krst pri Savici, med izbrane verze vključil prav te, ki smo jih navedli. Troštovo delo je premierno izvajal priložnostni pevski zbor študentov Teološke fakultete spomladi 2000 na Tomaževi proslavi.
Ne vemo, ali papež Frančišek pozna to Prešernovo pesnitev. A očitno se je pri pisanju okrožnice navdihoval po isti ideji, kot je izrisana v katehezi Prešernovega duhovnika iz “Krsta”. O pesnitvi si lahko več preberete TUKAJ.
C. R.
